LEZBIČNA KNJIŽNICA IN ARHIV ŠKUC LL

——KATALOG LITERATURE / CATALOGUE——

——katalog teorija

——katalog proza

——katalog poezija

——katalog stripi

——katalog revije

——katalog članki

——katalog video

——IZBRANA BIBLIOGRAFIJA LITERATURE Z LEZBIČNO IN GEJEVSKO TEMATIKO

Med drugim, na primer:

“Prvega maja 2001 se v Ljubljani odpre še en lezbični prostor: na Metelkovi 6, v prostorih LL, nastane Lezbična knjižnica z arhivom, ki jo zasnuje in vodi Nataša Velikonja in ki odtlej ponuja bogat nabor strokovnih in literarnih del ter člankov s področja gejevske, lezbične in transseksualne tematike, študij spolov in seksualnosti, arhivske in tekoče izdaje gejevskih in lezbičnih revij in časnikov ter video in medijski arhiv. Ob otvoritvi izide »Knjižnični katalog«, obenem pa poteka v prostorih knjižnice tudi otvoritev stalne likovne razstave del Aquarius, Jone Rev, Aprilije Lužar, Ive Tratnik, Manje Zore. Legebitrina Oznanila napišejo, da se je na sceni odprl »nov štrikplac«. Knjižnica je vsa leta odprta v četrtkih in petkih popoldne od 15. do 19. ure – predvsem zato, da se ujame s takratnimi lezbičnimi večeri v Monoklu. Leta 2012 šteje okrog 450 članov in članic, večinoma ljudi iz različnih generacij scene. Gradivo sestavlja okrog 2500 enot, od tega približno 1600 knjig in 240 revijalnih naslovov. Lezbična knjižnica z arhivom postane – skupaj s knjižnico Mirovnega inštituta, Škratovo čitalnico KUD Anarhiv, knjižnico Stripburgerja in Centra za sodobne umetnosti – članica metelkovske Mreže avtonomnih knjižnic.” (Tatjana Greif in Nataša Velikonja, LL25: Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino, str. 202–203)

“Nataša Velikonja kasneje, junija 2011 napiše: »Lezbično knjižnico smo v LL odprle 1. maja 2001, na praznik dela. Če že nimamo služb, bomo pa brale. Odprle smo jo predvsem zato, ker v tistem času v Sloveniji ni bilo lezbičnih in gejevskih knjig. Sploh. Čudno, ne? Samo desetletje nazaj. Knjižnice so, denimo, imele Vindexovo ‘Homoseksualnost’ iz leta 1926 in knjige z naslovi, kot sta ‘La cura pastorale delle persone omosessuali’ ali ‘Metapsihologija nastranosti osobitosti’. Oliver je bila zaradi stanja stvari takrat tako jezna, da je na zid mariborske knjižnice Rotovž napisala grafit ‘Kje so kake lezbične knjige???’ Čez čas je nekdo dopisal, ‘Tukaj’, in zraven narisal puščico v knjižnico. Upam, da je danes to res. Potem smo zložile na kup najprej vse Lambde, počasi že tudi Vizibilije, dva Krta in tistih nekaj prevodov iz šestdesetih let. Sindikati so nam podarili omare, take stare, direktorske, socialistični pisarniški di- zajn. Seksi. Ena je imela zaprt bar za pijačo, me smo ga lepo odprle in noter zložile ‘Advocate’ in ‘Out’. Škučevi filmarji so nam donirali dve mizi. Erika Schauer, pionirka feminističnega gibanja, je prinesla tam čez dvesto svojih knjig, čisti feministični zaklad, sedemdeseta in osemdeseta. Winston Leyland, eden prvih gejevskih založnikov na svetu, nam je doniral knjige svojih založb Gay Sunshine in Leyland Publications. Dobile smo pošiljko knjig legendarne lezbične založbe Naiad. Jasna in Sabina sta nosili knjige iz Anglije, Urška iz Berlina. Nik včasih prinese kakšno res redko bukvico, potem se usede, zvija tobak in opazuje učinek na naših obrazih. Suzana že vsa leta prinaša klipinge za medijski arhiv. In tako naprej.” (Tatjana Greif in Nataša Velikonja, LL25: Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino, str. 202–203)

“Smo imele tudi kakšne bolj ali manj komične zadrege. Ko smo v prvih letih naprošale založbe po Sloveniji za knjižne donacije, nam je neka založnica dala kupček poplavljenih knjig in se zraven drla, da se na tisti Metelkovi stalno nekaj odpira, a nikdar nič ne deluje. Mestna občina Ljubljana tu in tam odtegne donacijo, češ, ne dosegamo ‘dovolj točk’. Nekega dne sta v knjižnico prišla dva najstnika, se tamle prestopala in nekaj opletala in na koncu le vprašala, ‘ali imamo lezbične porniče’. Prišlo je nekaj staršev, Očetov pravzaprav, a ne po knjige, seveda ne, pač pa po svoje na sceno pribežale sinove. Knjižno okolje jim je potem vidno stopilo tiste njihove srdite paranoidne fantazmagorije o črnih metelkovskih kleteh z orgiastičnim usnjaškim pederskim fukom in Sinom v glavni vlogi.” (Tatjana Greif in Nataša Velikonja, LL25: Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino, str. 202–203)

Iz zgodovine Lezbične knjižnice in arhiva

STATISTIKA KNJIŽNICE (Nataša Velikonja, 7. 1. 2002)

Lezbična knjižnica se je začela snovati jeseni 2000; tedaj se je po pisarni ŠKUC-LL brez pravega namena in uporabe vlačilo približno 130 knjig. Dandanes znaša knjižnični sklad 1045 enot, od tega je 597 knjig (356 teorije, 186 proze, 43 poezije, 12 stripov), 169 različnih revialnih/časopisnih naslovov, 195 člankov, 84 kaset video filmov ter kvaliteten medijski arhiv.

Knjižnica s čitalnico je bila v obdobju od 1. 5. 2001 do 21. 12. 2001 odprta 46-krat, to je, 188 ur. Vanjo se je vpisalo 96 oseb, od tega 21 članov in 75 članic. Sprva je bila mogoča le čitalniška izposoja; knjižnično gradivo pa se je z jesensko sezono, od 6. 9. 2001 dalje, začelo izposojati na dom. Odtlej je bilo sposojenih 76 teoretskih del, 50 proznih del in 7 del poezije, 4 zvezki stripov, 1 avdio in 86 video kaset. Knjižnica je bila v tem obdobju obiskana 443-krat.

S področja teorije so bile najbolj iskane in aktualne povsem pragmatične politične te-matike, vprašanja zakonodajnega statusa gejev in lezbijk na različnih ravneh in v različnih državah (partnerstvo; pravice gejev in lezbijk) ter tema homoseksualnega razkritja. Dela, ki jih je uredil ali napisal Robert Wintemute,
so hit. Redko se izbirajo dela iz čiste teorije, epistemologije ali zgodovine. Dela sodobnic Judith Roof ali Teresa de Lauretis niso bila niti enkrat sposojena, se je pa pogosto posegalo po klasikih Michelu Foucaultu ali Sigmundu Freudu. Zelo popularne postajajo ažurirane raziskave lokalnega terena izpod peresa domačih avtorjev, študija o uporabi interneta Igorja Žabjeka ali istospolnih družinah Jane Ponikvar.

Pri lezbičnih proznih delih je absolutna favoritinja Jeanette Winterson, pri gejevskih Brane Mozetič. Med tujimi revijami je najpogosteje bran britanski Gay Times; med slovenskimi Revolver, Lesbo in Časopis za kritiko znanosti. Med video filmi “Če bi stene imele ušesa, 2”, “Aimee & Jaguar” in “Fantje ne jočejo”.

Starost članov in članic se zgošča okrog letnika rojstva ob koncu sedemdesetih let ali začetku osemdesetih; najstarejša članica je letnik 1957, najmlajša 1985. Članstvo, ki so ga prvi dan delovanja knjižnice odprli aktivisti in aktivistke Legebitre in ki ga je potem z vpisom podprla tudi lokalna homo skupnost, je najgostejše pri študentski in dijaški populaciji: najpogostejša je izbira za študijske namene, izdelavo seminarskih (tako srednješolskih kot univerzitetnih), diplomskih ali podiplomskih del.

Knjižnico sta v 2001 podprla Mestna občina Ljubljana in Urad za mladino RS z nekaj sto tisoč tolarji. A nemoteno delo in kolikor toliko stabilen pritok svežih ali klasičnih del sloni na knjižnih donacijah članov in članic ter drugih podpornih prijateljev in inovativni aktivistični kolegialnosti. Tako si kolegice aktivistke prostovoljno in z veseljem otežijo lahkotna popotovanja po svetovnih metro-polah z nekaj-deset-kilogramskimi nahrbtniki, polnimi knjig iz bogato založenih zahodnih antikvariatov in razprodaj. Na tem mestu se v imenu Lezbične knjižnice vsem zahvaljujem! N.V.