ŠKUC-LL arhiv: ZLOŽENKE

Tekst pripravila Nataša Velikonja
Izdajateljica ŠKUC-LL
Ljubljana 1999

Čeprav so za istospolno populacijo v zakonskem okviru RS nekateri kriteriji enakosti že izpopolnjeni, pa je se vedno nosilka drugorazrednega državljanstva. Eno od področij, kjer je prisotna diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti in ki torej ne sledi načelom univerzalnosti človekovih pravic, je zakonodaja, ki ureja zakonsko zvezo, družinske odnose in starševske pravice.

Istospolna usmerjenost je ena izmed mnogih razlik človekove izkušnje, ki obstaja kot dejstvo. Način njenega izključevanja ali vključevanja kaže, kako sta se država in družba sposobni lotevati razlik nasploh. Protihomoseksualna diskriminacija, nasilje in homofobija niso le problemi lezbijk, gejev ter njihovih družin, prav tako se učinki diskriminacije ne kažejo samo na lezbijkah, gejih in njihovih družinah.

Zaščita družin je namenjena ustvarjanju okolja, v katerem lahko vsi člani in članice družine, še posebno pa otroci in mladina, razvijejo svoje sposobnosti v polni meri. Eden najvztrajnejših mitov o lezbijkah in gejih je, da nimajo otrok. Vendar pa nekatere lezbijke in geji postanejo starši, preden sprejmejo svojo homoseksualno usmerjenost, nekateri postanejo starši, ker imajo njihovi partnerji ali partnerke otroke, nekateri pa se odločijo za družino, ko so v lezbičnem/gejevskem odnosu.

Tudi v RS velik delež otrok in mladine odrašča v lezbičnih in gejevskih gospodinjstvih oziroma z lezbijko ali gejem kot bližnjim družinskim članom ali članico. Dejstvo je, da veliko otrok že živi z lezbičnimi ali gejevskimi starši. Vendar pa se otroci in mladina, ki imajo lezbične ali gejevske starše, ob obstoječi definiciji družine pogosto soočajo s težavami zaradi zakonske, socialne in ekonomske izključenosti svojih družin. Za razliko od družin s heteroseksualnimi partnerji oziroma partnericami in njihovimi otroci, so lezbične partnerke, gejevski partnerji in njihovi otroci podvrženi predsodkom zaradi spolne usmerjenosti, kar lahko pripelje tudi do izgube skrbništva, omejitve stikov ali prepovedi posvojitve. Zakonodaja in socialna politika ne ščitita niti lezbičnih in gejevskih partnerstev niti lezbičnega in gejevskega starševstva niti lezbičnih ali gejevskih družin niti pravic otrok lezbičnih in gejevskih staršev, kar pomeni, da tudi ne priznavata nič od omenjenega. Vsakdo bi moral imeti pravico, da se njegovo ali njeno družino spoštuje in priznava enakopravno tako v zakonodaji kot socialni politiki.

Dejstva:

a) Izobraževalni sistem večinoma ne zagotavlja varnega okolja, v katerem bi lahko otroci lezbičnih in gejevskih staršev bili sproščeni glede svojih družin. Nasprotno, večinoma dobijo sporočilo, da njihove družine niso “prave”. Čeprav raziskave kažejo, da otroci obvladajo razlike med družinami ter da so otroci homoseksualnih staršev prav tako emocionalno stabilni kot tisti heteroseksualnih staršev, pa lahko pomanjkanje pozitivne podpore povzroča strese in krepi socialno izključenost.

b) Otroci lezbičnih in gejevskih staršev nimajo zakonskega priznanja dejanske življenjske situacije, prav tako nimajo zagotovljene pravice do dveh staršev. Hkrati pa njihov ne-bioloski starš ne more prevzeti zakonske odgovornosti (v šolah, bolnicah) do otroka, če je biološki starš odsoten.

c) Otroci v lezbičnih ali gejevskih družinah se zaradi neurejenega zakonskega statusa staršev lahko soočijo z revščino pogosteje kot sovrstniki v heteroseksualnih družinah. Lezbični in gejevski starši so tako kot druge lezbijke in geji deležni večje možnosti brezposelnosti ali odpustitve iz službe zaradi spolne usmerjenosti.

d) Še vedno ni legalnega priznanja gejevskega partnerja ali lezbične partnerke, ki bi skozi enakopravno zakonsko partnersko obravnavo omogočilo dostop do sklada socialnih varščin, priseljeniških, pokojninskih, davčnih in dedovanjskih pravic, ugodnosti, ki izhajajo iz partnerkine ali partnerjeve zaposlitve ter statusa svojca.

e) Spolna orientacija niti homoseksualnih niti heteroseksualnih staršev ne vpliva na spolno orientacijo otrok. Vendar pa imajo otroci, ki odraščajo v lezbičnih in gejevskih družinah, več znanja o človekovi različnosti.

f) Rezultati raziskav, ki so primerjale lezbične in gejevske starše s heteroseksualnimi ter otroke lezbičnih ali gejevskih starsev z otroci heteroseksualnih staršev, niso pokazali odstopanj: dejstva torej ne podpirajo stereotipov o nezdružljivosti starševstva in istospolne usmerjenosti.

Zakonodaja in socialna politika morata priznati, da lezbijke in geji vzgajajo otroke in jih ponuditi realne možnosti za vzgojo, prav tako morata prevzeti izrecne politike, po katerih se bo starševske sposobnosti presojalo brez nevednosti, moralne panike in predsodkov do lezbičnih in gejevskih staršev.

Zahteve po polni zakonski in socialni zaščiti pravic otrok morajo biti izpolnjene na vseh področjih, ki so povezane z družino. Zagotoviti je treba, da se ekskluzivnost normativnih družinskih konceptov, ki reducirajo družino na heteroseksualno obliko, nadomesti z ustreznejšimi. Zakonodaja in socialna politika, ki se dotikata družine in vzgoje otrok, morata odražati različnost, enakopravnost in enakovrednost vseh družin ter realne potrebe otrok in mladine.

Država mora:

– znotraj zakonodaje in socialne politike, ki se tiče družine, starševstva, vzgoje otrok, posvojitve, rejništva in priseljeniških pravic, zagotoviti priznanje lezbičnih in gejevskih partnerskih odnosov in družin kot enakopravnih heteroseksualnim;
– ustvariti možnosti, da se dvem osebam istega spola prizna enak zakonski status, pravice in odgovornosti kot poročenemu heteroseksualnemu paru;
– prekiniti vse diskriminatorne omejitve glede starševskih, posvojitvenih ali rejniških pravic lezbijk in gejev;
– uvesti ukrepe, ki bodo omogočili posvojitev lezbičnim in gejevskim parom, zaščitili pravice otrok z lezbičnimi in gejevskimi starši ter omogočili zakonsko priznanje ne-bioloških staršev;
– razviti in uveljavljati politike nenasilja v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah.

V letu 1997 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS odločilo prenoviti obstoječi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tako, da bi le-ta v novi verziji omogočil sklenitev partnerske zveze lezbijkam ali gejem. Sedanja zakonodaja namreč priznava zakonsko zvezo le med partnerjema različnega spola, družino pa obravnava kot skupnost raznospolnih staršev in otrok. Taksni definiciji sta diskriminatorni do lezbijk in gejev in njihovih družin, prav tako nista v skladu s 14. členom (enakost pred zakonom) in 53. členom (pravica do poroke) ustave RS. Usklajevanje se vedno teče: edina oblika, ki ne bo diskriminatorna, je lahko le priznanje zakonske zveze tudi med lezbijkami ali geji.

Viri:
Equality For Lesbians And Gay Men, ILGA – Europe, Brussels 1998.
T. Greif, Zakonodaja na prepihu, Lesbo 5/1998.
C.J. Patterson, Lesbian and Gay Parenting, APA.

Zloženko sta finančno podprla Urad za mladino RS
in Zavod za odprto družbo Slovenija

ISTOSPOLNA USMERJENOST IN ZAPOSLOVANJE (ŠKUC-LL, 1998)

Tekst pripravila Nataša Velikonja
Izdajateljica ŠKUC-LL
Ljubljana, junij 1998

Ena od akcij zagotavljanja enakosti lezbijk in gejev v družbi je enakost pri delu. Pravica do dela, brez strahu pred diskriminacijo in nadlegovanjem, je osnovna človekova pravica. Vsakdo ima pravico, da se ga presoja po njegovih ali njenih zaslugah in sposobnostih.

Nediskriminatorna politika do lezbijk in gejev na delovnem mestu je pomemben faktor kvalitete procesa dela in upravljanja. Delodajalci, ki razvijajo antidiskriminatorne politike in s tem zagotavljajo, da so osebe zaposlene na podlagi sposobnosti, bodo prej pritegnili najboljše iskalce in iskalke zaposlitve. Po drugi strani pa so diskriminatorne prakse deficitarne, zmanjšujejo učinek, hkrati pa škodijo ugledu podjetja ali delodajalca tako v poslovnem kot etičnem smislu.

Politika enakih možnosti, ki vključuje “spolno usmerjenost”, naj temelji na zagotavljanju dostojanstva in spoštovanja lezbijk in gejev na delovnem mestu. Osnovna izhodišča so:

••Zagotovitev zakonske prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali HIV statusa.

••Enaka obravnava v zaposlovanju, ki naj vključuje enako obravnavo pri kadrovanju, napredovanju, odpuščanju z dela, dostopu do zaposlitve in drugih pogojih zaposlovanja, plačilu in zaposlitvenih ugodnostih.

••Zagotovitev nediskriminatornih politik do gejev in lezbijk na delovnem mestu tako v javnem kot privatnem sektorju.

••Ustvarjanje in ohranjanje varnega in pozitivnega delovnega okolja, kjer so individualne pravice in dostojanstvo lezbijk in gejev spoštovane.

••Zagotovitev, da je splošna kultura na delovnem mestu vključevalna do lezbijk in gejev. Diskriminiranje na osnovi spolne usmerjenosti naj postane nesprejemljivo vedenje.

••Zagotovitev prepovedi spolnega nadlegovanja in učinkovito ukrepanje s strani delodajalcev in sindikatov.

••Ugodnosti, ki jih nudi delodajalec, naj bodo dostopne tudi istospolnim partnerjem.

Raziskave

Poročilo skupine Stonewall iz leta 1993 (Velika Britanija): raziskava o diskriminaciji na delovnem mestu med 2000 lezbijkami, geji, biseksualkami in biseksualci:

••16 % jih je izkusilo diskriminacijo na delovnem mestu zaradi svoje seksualnosti; 21 % jih sumi, da so zaradi svoje seksualnosti bili diskriminirani;

••48 % jih je bilo nadlegovanih na delovnem mestu (izločitev, razkritje, obsodbe pedofilije, izsiljevanje, norčevanje, grožnje in fizično nasilje);

••49 % skriva svojo seksualnost pred nekaterimi sodelavci in sodelavkami; 19 % prikriva svojo seksualnost pred vsemi v svojem delovnem okolju. Poročilo “Social and Community Planning Research” iz leta 1995 (Velika Britanija): v reprezentativnem vzorcu lezbijk, gejev, biseksualk in biseksualcev jih je:

••4 % izgubilo službo zaradi svoje seksualnosti;

••8 % je izgubilo možnost napredovanja zaradi svoje seksualnosti;

••21 % jih je bilo nadlegovanih na delovnem mestu;

••64 % prikriva svojo seksualnost.

Raziskava na lezbični sceni v Ljubljani iz leta 1998:
v naključno izbranem vzorcu lezbijk in biseksualnih žensk, ki obiskujejo eksplicitno lezbično sceno v Ljubljani ali z njo kakorkoli komunicirajo, je le 24 % redno ali začasno zaposlenih, 11 % je samozaposlenih, 15 % je brezposlenih, 44 % je študentk ter 1 % upokojenk, ostale niso dale odgovora o svojem delovnem statusu. Nizek odstotek lezbijk in biseksualk, ki so zaposlene in tudi obiskujejo lezbično sceno, vodi do ugotovitve, da obstaja na področju zaposlovanja v Sloveniji visoka stopnja različnih oblik diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti. Lezbijke in biseksualke nimajo na področju dela v RS kljub zakonski zaščiti nikakršne varnosti, ki bi jim omogočala vključevanje lastne seksualne izbire. Stanje strpnosti v RS omogoča lezbijkam ali biseksualkam socialno življenje le do vstopa v t.i. socialno ‘odraslost’; lezbijke ali biseksualke, ki so zaposlene, raje ne tvegajo družabnosti na sceni oziroma odidejo s scene tedaj, ko se začne zaposlitveno obdobje.

Stanje

Zagotavljanje anti-diskriminacije na osnovi spolne orientacije je v Evropski uniji (EU) aktualno že od leta 1984, ko je bilo v Evropskem parlamentu sprejeto poročilo o diskriminaciji na osnovi spolne orientacije na delovnem mestu. EU v svojih dokumentih priporoča preprečevanje diskriminacije lezbijk in gejev tudi na področju dela in zaposlovanja: Amsterdamska pogodba omogoča državam članicam legalno osnovo za preprečevanje diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ter zahteva, da je nujno “sprejeti vse potrebne akcije za preprečevanje diskriminacije na osnovi spola, rasne ali etnične pripadnosti, religije ali vere, invalidnosti, starosti ali spolne orientacije”. 7 od 15 držav EU (Danska, Finska, Francija, Irska, Nizozemska, Španija, Švedska) tako že ima zakone, ki prepovedujejo diskriminacijo gejev in lezbijk na delovnem mestu.

V Sloveniji je v Ustavi RS (14. člen) “implicitno” zagotovljena enakost pred zakonom tudi glede spolne usmerjenosti. Kazenski zakon RS prepoveduje kršitve enakopravnosti (141. člen) in spolne nedotakljivosti (180. do 187. člen) tudi na osnovi spolne usmerjenosti. Novi predlog Zakona o delovnih razmerjih RS izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti nasploh z besedilom (6. člen): “Delodajalec ne sme iskalca zaposlitve ali delavca postavljati v neenakopraven položaj zaradi rase, barve kože, spola, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega statusa, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin”. V taistem zakonu je predvideno tudi eksplicitno sankcioniranje istospolnega nadlegovanja na delovnem mestu.

Zloženko sta finančno podprla Urad za mladino RS
in Zavod za odprto družbo Slovenija

—–

HOMOFOBIJA (ŠKUC-LL, 1998)

Tekst pripravila Nataša Velikonja
Izdajateljica ŠKUC-LL
Ljubljana, marec 1998

“Nevednost ni pasivno stanje, temveč aktivna izključitev iz zavesti tega, česar si ta ne želi vedeti. Kakor analiza se mora tudi poučevanje ukvarjati ne toliko s pomanjkanjem vednosti kot z odporom do vednosti, in analitično osveščena pedagogika bi se zato morala učinkovito spopasti s strastjo do nevednosti.”

C. PENLEY (“Poučevati v tvojih sanjah…”, Krt 59, s. 261)

Človekovo seksualnost tvori kontinuum od izključno heteroseksualne, večinoma heteroseksualne, bolj heteroseksualne kot homoseksualne, bolj homoseksualne kot heteroseksualne, večinoma homoseksualne do izključno homoseksualne oblike spolnosti. Ne obstaja nikakršna znanstvena osnova za trditve, da lahko nekdo izbira svojo seksualno orientacijo. Raje kot o izbiri govorimo o odkrivanju in sprejemanju tega, kdo smo.

Spolna identiteta je koncept, ki mora preseči ozko spolno programiranje in stereotipne vzorce moškega in ženskega vedenja. Dandanes večinoma živimo v svetu polarizirano razumljenih spolnih vlog, kar vodi v tesne oblike socialnega in individualnega življenja. Zato je zelo pomemben vidik spolne identitete upoštevanje njene različnosti. Eden od mnogih elementov spolne identitete bi moral biti upoštevanje možnosti, ki jih vsebuje kontinuum človekove seksualnosti.

Eden bistvenih virov črnobelega slikanja človekove spolne identitete je heteroseksizem. Heteroseksizem je sklop socialnih praks znotraj mnoštva socialnih področij, dela, doma, šole, medijev, cerkev, sodišč, ulice itd., kjer je heteroseksualnost privilegirana. Heteroseksizem ni univerzalen, temveč družbeno pogojen, zato je povezan tudi z drugimi strategijami podreditve, kot so razred, spol, generacija in rasa.

Eden od rezultatov heteroseksizma je nevidnost lezbičnosti in homoseksualnosti. Razlogi za nevidnost lezbičnosti in homoseksualnosti ter stopnje homofobije se med družbami, v samih družbah in med posamezniki ter posameznicami razlikujejo in spreminjajo. Tako kot ni enostavnega razloga za stereotipe o homoseksualcih in lezbijkah, tako tudi ni enostavnega razloga za stereotipno reakcijo nanj. Splošne razlage homofobije ne obstajajo, obstaja le ogromno možnosti njenega izražanja.

Homofobija je strah, sovraštvo ali nestrpnost do lezbičnosti ali do homoseksualnosti. Je družbeni pojav, posledica predsodkov, ne pa izkustvenega strahu. Mnogo ljudi vsakodnevno izvaja ali izkusi različne oblike homofobije, čeprav se tega ne zaveda, saj je sprejelo in ponotranjilo negativna stališča do lezbičnosti in homoseksualnosti na osebni ravni. Homofobija je torej večinoma še vedno samoumevni del družbene vzgoje, ki smo jo deležni. Ena od oblik homofobije je izražena skozi besedno agresivnost, skozi fizično nasilje ter drugačne vrste diskriminacije do gejev ali lezbijk. Druga je strah do tega, da bi te kdo označil kot geja ali lezbijko. Tretja oblika pa je strah pred lastno lezbičnostjo ali homoseksualnostjo.

Homofobija je lahko iracionalna ali racionalna. Iracionalna homofobija je posledica popolne socializiranosti v heteroseksističnem svetu, je zavračanje in sovražnost do vsega, kar posega v črnobelo podobo spolov. Racionalna homofobija je načrtna, pogosto tudi organizirana aktivnost, usmerjena v zatrtje lezbičnosti in homoseksualnosti. Obe vrsti homofobije sta pravzaprav obliki izvajanja socialnega nadzora.

Znanje za popolno odpravo diskriminacije homoseksualnosti in lezbicnosti:
•Lezbična ali gejevska seksualnost sta normalni obliki človekove seksualnosti.
•Informacija, da sta lezbična in gejevska seksualnost normalni obliki človekove seksualnosti, mora biti splošno dostopna v vseh državnih institucijah, še posebej v vzgojnih in izobraževalnih institucijah.
•Šole in univerze morajo zavzeti ustrezno vodilno vlogo v usmerjanju državne politike k vključevanju lezbijk in gejev v življenje obče skupnosti.
•Šole in univerze imajo posebne kvalitete, ki jih zavezujejo k akcijam vključevanja gejev in lezbijk tudi takrat, ko državna politika na tem področju še ni izpopolnjena.
•Šole in univerze morajo vključevati podporne informacije o lezbičnosti in homoseksualnosti ter eksplicitno navedbo zavračanja različnih oblik homofobije v svojih dokumentih.
•Šole in univerze morajo zavzeti potrebne ukrepe za zaščito lezbijk in gejev učencev ali študentov pred kakršnokoli formalno ali neformalno obliko nadlegovanja s strani sošolcev ali učiteljev.
•Šole in univerze morajo poskrbeti za ustrezno vzgojo in izobraževanje, ki vključuje korektne informacije o lezbičnosti in homoseksualnosti, o spolni orientaciji, spolni identiteti, heteroseksizmu, informacije o nevarnih seksualnih aktivnostih, informacije o destruktivnem značaju homofobije ter informacije o pomenu demokracije, ki temelji na načelih svobode, enakosti in spoštovanju različnosti. Prvi kriterij je nevtralnost procesov vzgoje in izobraževanja, to je sprostitev prostora za vse državljane in državljanke, ne glede na njihovo religiozno, politično, socialno ali drugo prepričanje, narodnost, raso, spol, jezik, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali spolno orientacijo. Osnova problematičnega odnosa do lezbičnosti in homoseksualnosti leži v odzivanju drugih na človeške razlike. Problem s sprejemanjem lezbičnosti in homoseksualnosti je problem obsojanja, izločanja in zavračanja različnosti človekove izkušnje.
•Protihomofobična vzgoja in izobraževanje ne smeta biti getoizirana znotraj nekaterih programov, temveč vključena v vse vidike celotnega vzgojnega in izobraževalnega kurikuluma. V določenih šolskih in študijskih programih je vključevanje homoseksualnosti in lezbičnosti še posebej nujno in neizbežno, to je vsaj v ženskih študijih in študijih spolov, v multikulturnih študijih, literaturi, umetnosti, filozofiji, sociologiji, pravu, zgodovini ter v pedagoških programih.
• Poleg korektne obravnave lezbičnosti in homoseksualnosti v državnih, družinskih, vzgojnih in izobraževalnih ustanovah so možne tudi neformalne oblike vključevanja lezbičnosti in homoseksualnosti v družbo. Ena med njimi je intenzivnost druženja z lezbijkami in geji, saj osebne izkušnje zmanjšujejo družbene predsodke. Druga oblika je vzpostavljanje podpornih skupin, ki na socializacijski ravni razbremenjujejo stigmatiziranje lezbijk in gejev, lezbičnosti in homoseksualnosti.

Antihomofobicno izobrazevanje*:
Vzgojne in izobraževalne vsebine morajo postati odprte za ustrezne in korektne informacije o lezbičnosti in homoseksualnosti. Vsakdo je lahko cilj ali sredstvo negativne socializacije in negativnih družbenih predpostavk o lezbijkah in gejih, vendar pa lahko dvig antihomofobične zavesti med učnim osebjem izbriše sliko neke nestrpnosti.

Učenje ni nevtralna aktivnost. Antihomofobična pedagogika mora vplivati na vse metodologije in epistemologije:

•Ne predpostavljajte, da so vsi vaši učenci in učenke heteroseksualni. Pri obravnavanju lezbičnih in gejevskih vsebin se izogibajte besedam, kot so “mi”, “vi”, “oni” oziroma načinom razlage, ki predpostavljajo, da lezbijke in geji obstajajo le nekje daleč. Dobro si je zapomniti, da je od desetih vsaj ena oseba lezbijka ali gej.
•Postavljajte učne primere brez uporabe heteroseksističnega jezika. V razredu se izogibajte primerom ali jeziku, ki krepijo predpostavke o univerzalnosti heteroseksualnosti. Dajajte pozitivne ali podporne primere, kar bo iz razreda ustvarilo varno okolje za gejevske ali lezbične učenke ter učence. Učencem in učenkam priporočajte, da se odvadijo uporabe heteroseksističnega ali homofobičnega jezika, tako v šalah kot v šolskih izdelkih.
•Ne izločajte gejevskih ali lezbičnih tem kot posebnosti v vaših učnih načrtih. Učitelji in učiteljice želijo včasih vključiti gejevske in lezbične teme v učne programe, vendar jih osamijo bodisi kot kratkotrajne bodisi kot izbirne možnosti. Učenci in učenke dobijo, kot rezultat, sporočilo, da gejevske in lezbične teme niso pomem-bne ali da so preveč kontroverzne za občo obravnavo.
•Izgovarjajte besede “gej”, “lezbijka”, “homoseksualnost”, “lezbičnost” lahkotno, brez pomenskih prizvokov. Gejevske in lezbične teme so pomembno in legitimno področje znanja in vedenja, zato morajo biti predstavljane na nesenzacionalističen način.
•Zagotovite, da bodo vaši učenci in učenke nemoteno pristopali k obravnavanju gejevskih in lezbičnih tem. To ne pomeni le vključevanja gejevskih in lezbičnih tem v diskusijo, temveč tudi predstavljanje gejevske in lezbične perspektive ter antihomofobične analize.
•Ne uvajajte gejevskih in lezbičnih tem skozi “odprte diskusije”. Izogibajte se “proti” in “za” pristopa. Čeprav je institucijam demokratične družbe oblika “odprte diskusije” znak svobode govora, pa je naključno mnenje o lezbičnosti ali homoseksualnosti še vedno široko odprto predsodkom in stereotipom. Napačno zastavljen začetek diskusije – denimo, ali je s homoseksualnostjo kaj narobe ali ne – lahko doseže ravno obraten učinek in poglobi homofobična stališča. Skušajte sprožiti debato na način, ki ne bo sprožil homofobičnih reakcij: analizirajte, denimo, homofobične tekste, analizirajte, komu so namenjeni ipd.
•Izogibajte se razkrivanja svoje heteroseksualnosti ali razkrivanja heteroseksualnosti svojih učencev in učenk ob obravnavanju gejevskih ali lezbičnih tem. Učenci in učenke se morajo zavedati, da razglašanje heteroseksualnosti ob obravnavanju lezbičnosti ali homoseksualnosti krepi distanco do gejev in lezbijk, do lezbičnosti in homoseksualnosti. Če se učenec ali učenka identificira kot heteroseksualna oseba, ga oziroma jo lahko vprašamo, zakaj oznanja to samoidentifikacijo javno.
•Podprite samorazkritje svoje lezbične učenke ali gejevskega učenca ali sebe. Samorazkritje geja ali lezbijke ni enako razkritju heteroseksualne osebe. S homoseksualnim ali lezbičnim coming outom se vzpostavljena razmerja družbene neenakosti nevtralizirajo, medtem ko se s heteroseksualnim razkritjem še okrepijo.

*Vir: I.Barnard (1993), Feminist teacher (7,3)

Zloženko je finančno podprl Zavod za odprto družbo Slovenija

—–

O VARNI IN VARNEJŠI SPOLNOSTI ZA ŽENSKE (ŠKUC-LL, 1997)

AIDS, HIV

Med približno 21 milijoni ljudi, okuženimi z virusom HIV, je okrog 40 odstotkov žensk. 3000 žensk po vsem svetu se vsak dan okuži z virusom HIV. 500 žensk dnevno umre od posledic AIDSA. Leta 1992 so bile AIDS in bolezni, povezane s HIV infekcijo, četrti najvišji vzrok smrti med ameriškimi ženskami v starosti med 25 do 44 let. V tej starostni skupini so bile bolezni, povezane z virusom HIV, že naslednje leto za Afroameričanke prvi vzrok smrti. Čeprav Afroameričanke in Hispanoameričanke sestavljajo le 21 odstotkov celotne ameriške ženske populacije, je bilo leta 1994 več kot tri četrtine vseh AIDS primerov med ženskami prav v omenjenih skupinah. Stopnja AIDSA je bila za Afroameričanke 16-krat in za Hispanoameričanke 7-krat višja kot za bele ameriške ženske. AIDS in bolezni, povezane s HIV okužbo, so še vedno bolezni, tesno povezane s socialno obrobnostjo oziroma s pomanjkanjem informacij v marginaliziranih okoljih.

V Sloveniji so bili leta 1996 najpogostejši vzrok smrti pri ženskah, mlajših od 64 let, rak na materničnem vratu in dojki ter bolezni srca in ožilja. AIDS in okužba z virusom HIV je v celotni populaciji na prostoru Slovenije relativno nizka: leta 1996 je bilo prijavljenih 59 primerov AIDSA, med katerimi je 6 žensk in 1 deklica; in 55 oseb, okuženih z virusom HIV, med katerimi je ena petina žensk.

V svetovnem merilu kriterij “rizičnih skupin” ne velja več, saj se je število obolelih zaradi AIDSA in okužbe s HIV stabilizirala v homoseksualni populaciji, pri narkomanih in hemofilikih, narasla pa je v heteroseksualni populaciji. Primere AIDSA in prenosa okužbe z virusom HIV že od sredine 80. let navajajo tudi med lezbijkami, torej z žensko-ženskim prenosom, vendar pa kompetentne svetovne institucije, ki se ukvarjajo z zdravstveno preventivo – denimo, ameriški CDC (Center for Disease Control) – tovrstnega prenosa še vedno ne beležijo.

AIDS (Acquired Immune Deficiency Syndrome) naj bi povzročal virus HIV, ki šibi imunski sistem, zaradi česar je telo manj odporno proti infekcijam. Z virusom Hiv se lahko okuži vsakdo, ne glede na seksualno orientacijo, starost, rasno ali etnično pripadnost ali socialni status: ni pomembno, kdo si, temveč kaj počneš. Da je nekdo okužen, ne moreš ugotoviti po njegovem ali njenem videzu ali življenjskem stilu, tudi dolgoletno poznanstvo ali monogamija nista faktorja varnosti. Prav tako je dobro vedeti, da sedanja seksualna samoidentifikacija še ne izključuje preteklih seksualnih izkušenj. Za prenos virusa je dovolj en sam nezaščiten kontakt z okuženo osebo.

Načini prenosa:
Virus HIV se prenaša, ko kri, vaginalna tekočina, dojilno mleko ali seme HIV okužene osebe vstopi v krvni tok. Lezbijke se lahko okužijo z virusom HIV z nevarno spolnostjo (z ženskami ali moškimi), z inseminacijo, z delitvijo igel za intravenozno vbrizgavanje, s piercingom, tetoviranjem in krvno transfuzijo. Kriterij, po katerem je seksualno vedenje varno ali nevarno, je odvisen od možnosti, da telesne tekočine tvoje partnerke/partnerja stopijo v stik s tvojo krvjo. Stopnje tveganja:

VISOKO TVEGANJE
Nezaščiten analni odnos
Nezaščiten vaginalni odnos
Deljenje igel (za vbrizgavanje drog, piercing)
Deljenje pripomočkov, ki prenašajo kri (noži, bič)
Nezaščiten oralni seks z žensko ob menstruaciji
Nezaščiten oralni seks z moškim ob ejakulaciji
Nezaščiten oralno-analni stik
Stik ust, vagine ali anusa z urinom ali fekalijami
Nezaščiten fuk z roko ali prsti
Nezaščiten oralni seks z moškim brez ejakulacije
Nezaščiten oralni seks z žensko brez menstruacije
Deljenje nezaščitenih seksualnih pripomočkov
Analni seks s kondomom
Vaginalni seks s kondomom
Oralni seks z moškim ob uporabi kondoma
Oralni seks z žensko ob uporabi lateksove pregrade
Oralno-analni stik ob uporabi lateksove pregrade
Fuk z roko ali prsti ob uporabi rokavice
Ljubkovanje, ročno-genitalni stik
Globoko poljubljanje
Tepežkanje po zadnjici in bičanje, ki ne predre kože
Privezovanje in igre podrejenosti in nadrejenosti
Masturbacija (sama ali s partnerko/partnerjem)
Objemanje, dotikanje
Masaža
Seks-govor, telefonski ali omrežni seks, fantazija
NIČNO TVEGANJE

Seksualne aktivnosti na lestvici segajo od visokega tveganja do ničnega tveganja. Aktivnosti na vrhu lestvice nosijo visoko stopnjo tveganja za prenos virusa HIV. Aktivnosti iz zgornjega dela sredine lestvice nosijo minimalno ali nedoločeno stopnjo tveganja, aktivnosti iz spodnjega dela sredine lestvice pa teoretično tveganje. Aktivnosti na dnu lestvice so povsem varne.

Sredstva za zaščito:
Zaščita pred ne-varno spolnostjo naj temelji na znanju, ne na moralizmu. Varnost dosežemo z ukrepi telesne zaščite: z uporabo dental dama (kvadratna lateksna pregrada za oralni ali oralno-analni seks, s katero prekrijemo genitalno ali analno področje), lateksnih rokavic (za fuk z roko ali prsti), lateksnih kondomov (za seks ob uporabi spolnih pripomočkov, dilda ali vibratorja; kondom ali rokavico lahko razrežemo in uporabimo namesto dental dama), lubrikantov na vodni osnovi. Vse pregrade uporabljamo le enkrat in le z eno osebo.

Testirate se lahko na območnih Zavodih za zdravstveno varstvo RS ter na Infekcijski kliniki v Ljubljani – Posvetovalnici za aids na Japljevi 2, vsak ponedeljek od 13. do 14. ure.

Zloženko je finančno podprl Urad za mladino RS

—–

POLICIJA IN HOMOSEKSUALNI ZLOČINI (PDF>>>)

—–

PRAVICA DO ZDRAVJA (PDF>>>)

—–

STOP NASILJU

—–

ČLOVEKOVE PRAVICE IN SEKSUALNOST

—–

LEZBIČNA SEKCIJA ŠKUC LL