Kazalo:

uvodnik
Underground, Nataša Velikonja

llobby
– Legalizacija istospolnih partnerstev v Sloveniji, Tatjana Greif
– Big Brother We’re Watching You, Nataša Sukič – Vegan
– Demonstracije ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami in lezbijkami

akcija reakcija
Pripravlja Nataša Velikonja

spektakli
– Ali obstaja v Hollywoodu ženski lobby?, Nataša Velikonja
– Image Bites: you wear what you are, Aquarius
– Če je življenje ženska ali: poglej, kdo je prišel…, Suzana Tratnik

sredica
K4, Taja, Danica, Katja, Andreja, Ksenija, Karla, Tomy, Mavra

interact
– Uršula Cetinski: “Pogrešam socialni moment v umetnosti…”, Tatjana Greif & Nataša Sukič-Vegan

literatura
– Piranhi, Sara Lubej
– Pismo za Annie, Odlomek iz knjige pisateljice Nancy Garden, prevod Dušanke Zabukovec

strip
Wendy Eastwood

pornovizija
– HIV + HIV – HIV + HIV – HIV + HIV – HIV + HIV – HIV, Danica Muhič
– Ženske in AIDS
– Nemonogamnost, Pat Califia, prevedla Mojca Šoštarko
– Slovar važnejših tujk, Paul Gillette

foto
Manja Zore

xx files
– Cork, Katja Grčar
– XX file: O lezbištvu, Prevedla Sara Lubej
– XX files
– xx files: Somebody is Watching You, prevedla Danica Muhič
– xx file, Pripravila Tatjana Greif

Exodus ali kako postati bivša lezbijka?, prevedla Danica Muhič

Prva lezbična poroka v Latviji, Prevedla Sara Lubej

VSEBINA

uvodnik: Nataša Velikonja: Underground

Letošnji volilni premik na politično desnico je rezultat totalne vere polovice državljanov in državljank v absolutno pravšnjost tradicijskih socialnih in kulturnih oblik. V zadnjih letih se spričo eksplozije novega domačijskega fundamentalizma vrednostno polagoma krči urbani individualizem, kar etično izenačuje statične oblike socialnega življenja – ki postavljajo interierni horizont za izvirno človeškega, z vsemi bolj ali manj tabuiziranimi eksili, ki se kažejo kot nasilje, zločin ali dominacija – ter kulturne inovativnosti, ki skušajo prve preoblikovati sorazmerno z zmanjšanjem njih navedenih posledic. Če kdaj, se bo zdaj postopoma izostrila razlika med straight in queer življenji, saj bo izginil tisti privid, ki se vleče že od osemdesetih let sem: da je pravzaprav mogoče v evolucionistične dogme vnesti kulturološke sledi oz. razgraditi spoznavno merilo, po katerem se socialni red meri, presoja in ocenjuje skozi biologistične determinante, skratka, da je homoseksualna tematika na nek blag način integrirana v obči kulturni utrip. Danes sicer marginalna, ampak vseeno prisotna in vidna lezbična scena se bo zato najverjetneje preselila v globoko podzemlje. Če se bo seveda konservativizem v državi začel sesedati tudi v drugo polovico populacije, kar je gotovo povezano z liberalistično vzdržljivostjo le-te v zaenkrat še uravnoteženem ideološkem prostoru.

Naključnost je pri informiranju o obstoju lezbične scene že sedaj edina logika verjetnosti. Povsem naključju je prepuščeno, ali boš naletela na neko pozitivno informacijo, saj ne obstaja nič sistematičnega, kar bi opozarjalo na tiste redke stalnice na lezbični sceni, hkrati pa je medijsko okolje tako izčrpno s klišejskimi reprezentacijami lezbijk, da že vnaprej onemogoči možnost neobremenjenega individualnega izkustva. Prvi stik novih generacij s homoseksualnostjo tako poteka prek diskurza in imaginarija, ki ju ne pišejo in ustvarjajo osebe, ki so aktivno udeležene v drugačnem življenjskem stilu. Marginalizacija in distancirana drža sta zato videti nepresegljivi: opisovanje homoseksualnosti je še vedno pod predstavitvenim monopolom iskalcev kuriozitet in zabave za popestritev nuklearne eksistenčne monotonije, mediji še dalje negujejo Enotni pogled na različne družbene realnosti in takisto njihove publike, delna in morda ne tako nepomembna razloga pa gotovo ležita v večernem značaju same lezbične scene in v izključni preusmeritvi socializacijskih naporov v fundament, v že vzpostavljeno, notranjo skupnost. To je gotovo eden od vplivov nove civilne, interier-paradigme na razumevanje družbene dinamike. Celotna zgodba je torej porazna zato, ker nihče noče tvegati ničesar osebno neposrednega, v čemer bi ga morebiti prepoznali tudi drugi. Končuje se obdobje ekstrovertirane drznosti, začenja vek introvertiranega strahu pred Materjo, Očetom, Bogom, Direktorjem, Lakoto in interne strahovlade na zaprtem dvoru.

Kako se izogniti naključnosti? Eden od načinov je vpenjanje lezbičnega aktivizma na različne točke socialne mreže ter znotraj sorodnih ali celo istovetnih tematik. “Prebrala sem neke intervjuje, kjer so nekatere glasbenice rekle, ‘Oh, sovražim besedo feministka’, ter, ‘Nisem feministka’, in sem pomislila, ‘Nisi feministka? Ti kuzla kretenska. Kako lahko rečeš, da nisi zajebana feministka, ko vendar vse to počneš; če ne bi bilo feministk pred teboj, ne bi tega niti mogla. Ali sploh poznaš pomen te besede ali si ga slišala od kakšne letalske stevardese na TWA? Zagrabi pomen besede, beri in šele nato mi reci, da nisi feministka’!” pravi Diamanda Galas v intervjuju z Lino D. Russell za fanzin ‘No Alternative Girls’. Da se zaradi popularnih podob o feminizmu od njega distancirajo prav populacijske skupine, ki so zavoljo ignoriranja emancipativnih tokov in gibanj v marginaliziranem in diskriminiranem položaju, ni tako nerazumljivo, saj velik del marginaliziranih in diskriminiranih ponotranji udobne in ugodne plati lastne pasivnosti. Eden bistvenih feminističnih ugovorov zoper strukturo reda govori o tem, da je bolj kot gospostvo doma pomemben oziroma merodajen način relacije z drugimi institucionaliziranimi gospostvi: da prostost v zasebnem še ne pomeni tudi avtonomije v javnem življenju: da torej delujoča lezbična scena še ne spodnaša zunanje homofobije. Razlika med lezbičnimi underground klubi, ki so sicer obstajali v vseh še tako neprijaznih obdobjih zgodovine Zahoda, in lezbičnimi gibanji v poslednjih prav tako neprijaznih desetletjih, je ujeta v ravno takšno ekstrovertirano razsežnost emancipativnega aktivizma slednjih. Naključnost bo pretrgana z bojem za stik in komunikacijo, ki jo bo lezbična scena posredovala tudi izven svoje domačije. Maximize homelessness.

Nataša Velikonja

llobby:

Legalizacija istospolnih partnerstev v Sloveniji, Tatjana Greif

5. novembra letos je bilo v klubu Konzulat na ljubljanski Metelkovi predavanje o pobudah za spremembe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki so ga organizirale sekcije Škuc-LL, Magnus in Roza klub. Predavanja, ki se je razvilo v živahno diskusijo, se je udeležila predstavnica Urada za žensko politiko Darja Pristavec in dr. Bogdan Lešnik z Visoke šole za socialno delo ter številni zainteresirani obiskovalci in obiskovalke.

Neizpodbitno dejstvo je, da v Sloveniji obstajajo istospolne partnerske zveze – to je zveze med geji, lezbijkami in biseksualci/kami. Prav tako neizpodbitno dejstvo je, da so te kategorije diskriminirane s strani državne zakonodaje, ki priznava le klasično obliko zakonske zveze in tako imenovane nuklearne družine. Socialni pojem družine se vse bolj širi in družina že zdavnaj niso več le mati, oče in otrok. Obstajajo družine brez otrok, zunajzakonske skupnosti, samohranilske družine, družine starih staršev in vnukov, družine gejev in družine lezbijk. Zato so številne razvite države svoje zakonodaje že prilagodile obstoječim razmeram.

Po sedaj veljavni zakonodaji RS je zakonska zveza z zakonom urejena skupnost moža in žene. Zakonsko zvezo tako lahko skleneta le partnerja različnega spola, družina pa je le skupnost staršev in otrok. Istospolnim parom ni omogočeno skleniti zakonske zveze niti registrirati skupnega partnerstva. To ni le v nasprotju z ustavo RS, temveč tudi z mednarodnimi merili; Evropski parlament je že leta 1984 državam članicam priporočil, naj v svojih zakonodajah odpravijo diskriminacijo, ki zadeva istospolno usmerjene. Zelo konkretne so tudi konvencije Evropskega sveta in ostale mednarodne resolucije. Danska, Finska, Nizozemska, Švedska in Norveška so države, ki so se prve odzvale na obvezujoče pozive teh institucij in sprejele zakone, ki gejem in lezbijkam omogočajo pravno in socialno varstvo, v kolikor ti želijo registrirati svoje zveze in uveljavljati iz njih izhajajoče pravice.

Slovenija seveda ni tako agilna; Urad za žensko politiko je pripravil že več predlogov za zakonske spremembe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Namen teh pobud je bila izenačitev pravnega statusa istospolnih partnerskih skupnosti z raznospolnimi. Pobuda zahteva enake pravice za istospolne pare, to je enako pravno in socialno varstvo, kot je zagotovljeno heteroseksualnim parom. Zavedati se moramo pasti, ki jo skriva tako imenovano registrirano partnerstvo. Pravice, ki izhajajo iz zakonske zveze (poroka), so namreč kvali-tativno in kvantitativno večje od tistih, ki izvirajo iz registriranega partnerstva. Zakonska zveza ureja vprašanja socialnega in zdravstvenega zavarovanja, pokojnine, bolniškega dopusta, stanovanjske pravice, premoženjskih razmerij, davčnih olajšav, dedovanj in medsebojne posvojitve otrok, ki so zagotovljene zakoncem, ťregistriranim partnerjem/kamŤ pa ne. Zato tisti, ki zagovarjajo registrirana partnerstva, definitivno postavljajo istospolne pare v manjvreden položaj. Veliko zagovornikov te opcije je namreč ravno med geji, pa tudi med lezbijkami – to je seveda paradoks. Nerazumljivo je, da se družbeno zapostavljene skupine – verjetno zaradi lastnega neznanja in zaplankanosti – same zavzemajo za podrejeni položaj! Zavedati se je treba, da je tudi v razvitih skandinavskih državah registrirano partnerstvo le začasna rešitev, dokler ne bo izdelana ustrezna zakonodaja, in da partnerstvo nikakor ne more biti nadomestilo za pravico do sklenitve zakonske zveze. Poleg tega ne gre le za diskriminacijo istospolnih parov, temveč tudi otrok, ki v takšnih zvezah živijo. Vemo pa, da v praksi obstajajo pari z otroci; ti otroci nimajo enakega statusa, kot ostali otroci, rojeni v zakonskih ali izvenzakonskih zvezah, saj živijo v nekakšni ťfantomskiŤ skupnosti, ki uradno sploh ne obstaja.

Usoda dosedanjih pobud za spremembo zakona o zakonski zvezi je negotova. Vselej se je zataknilo že na prvi stopnički – Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Matično ministrstvo je leta 1993 (ministrica Jožica Puhar) in ponovno leta 1994 (ministrica Rina Klinar) odločno nasprotovalo spremembam tega zakona. Trenutno se Ministrstvo nagiba v prid kompromisne rešitve – registriranega partnerstva, vendar do danes nobeden izmed predlogov ni prišel na dnevni red Državnega zbora. Po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je bilo letos na Pravni fakulteti Maribor izdelano strokovno mnenje o pravnem položaju istospolno usmerjenih oseb, kar naj bi omogočilo primerjavo s širšo evropsko situacijo. Zanimivo je, da se pravniki, ki so izdelali strokovno študijo, niso bili pripravljeni obrniti na obstoječe organizacije Škuc-Magnus, LL, Roza Klub, ki se že vrsto let intenzivno – predvsem pa v praksi! – ukvarjajo s položajem homoseksualnosti v družbi. Na Uradu za žensko politiko so prepričani, da mora zakon o zakonski zvezi nujno doživeti sistematično spremembo, saj bi delne spremembe povzročile več škode kot koristi. Sprejetje zakonskih sprememb bi pomenilo spoštovanje ustavnega načela enakosti in zagotovilo enake pravice vsem državljanom in državljankam Slovenije.

Pri vsebinah spremembe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kot tudi morebitnih drugih zakonskih spremembah, gre za tri ključne momente – za dosledno spoštovanje ustavnega načela enakosti pred zakonom, za temeljno človekovo pravico in svoboščino do svobodne izbire partnerja/ke in življenjskega stila in končno za dosego temeljnega funkcionalizma države in njenega aparata, kjer je pravo le sistemsko orodje, mehanizem za zagotavljanje pravic, in bi kot tako moralo biti predvsem v službi človeka in ne obratno. Slovenija se sicer deklarira kot pravna država, za geje in lezbijke pa v praksi to pomeni predvsem neenakost pred zakonom. Državljanom in državljankam je seveda omogočeno bodisi mirno prenašati svoj podrejeni položaj in še naprej pridno plačevati davke bodisi ozreti se okrog sebe in si privoščiti malce refleksije. Na individualnem nivoju mora nujno priti do preboja vsebin, ki v temeljih zaznamujejo človekovo svobodo. Posameznik je res del sistema, vendar – k sreči – sistem brez posameznika ne more delovati. In tu je čas za akcijo.

Tatjana Greif

— Big Brother We’re Watching You, Nataša Sukič – Vegan

Javna tribuna nevladnih ženskih skupin (koordinacija: lezbična skupina “LL-Škuc”) z naslovom “Nasilju ne!” ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami – Ljubljana, 28. november 1996, Dom svobodnih sindikatov Slovenije

Pri tako skrajno marginalizirani družbeni skupini, kot lezbijke smo, ob dejstvu, da se stigmatizaciji zaradi istospolne usmerjenosti pridružuje tudi stigma družbene manjvrednosti, ki izhaja iz kulturološko vsiljenega spolnega razločevanja, iz polarizacije na moško-ženski svet, v katerem je ženska že vnaprej v drugotnem, podrejenem položaju, in ob dejstvu, da homoseksualnost je in ostaja tabu, je vprašanje nasilja nad lezbijkami zapleteno in večplastno. Klasične definicije nasilja (na primer spolne zlorabe, fizično nasilje …) ga ne opredeljujejo povsem, ga niti ne morejo, saj gre za povsem specifične in subtilne družbene mehanizme izločevanja spolnih manjšin in celo za nekakšno razslojevanje v odnosu do le-teh, za različne pristope do moške in ženske homoseksualnosti, za vidnost in nevidnost, za odkrito diskriminacijo oziroma za javno netole-ranco in za navidezno, prividno toleranco; navidezno zato, ker v resnici takšna toleranca nima nobene zveze z, denimo, razumevanjem ženske homoseksualnosti, s sprejemanjem le-te, pač pa je njen izvor v prezrtosti, v zamolčanosti takšnih družbenih realnosti in vsebin.

Na obstoj lezbijk se v kontekstu drugačne spolne usmerjenosti rado pozablja ali pa se to vprašanje prizanesljivo potiska v ozadje; tako se nehote vsiljuje občutek, da smo lezbijke v primerjavi z geji v mnogo manjši ali pa skorajda nični meri tarča napadov nestrpne strejt večine. Ampak takoj, ko se vprašamo, zakaj, od kod ta razlika, trčimo ob cinizem represije navidezne tolerance, ki je po svoje mnogo bolj škodljiva od odprtega gneva v zvezi s homoseksualnostjo – najsi gre za katolicistično morali-ziranje, uradne neenakosti pri vrednotenju partnerskih zvez, psovanje posameznikov, sprenevedanje institucij … Prezir, ko nekaj zamolčimo, ko zanikamo nek obstoj, je najslabši – najslabši zato, kajti, če nečesa “ni”, potem tudi ne more biti diskriminacije glede tega in problema torej preprosto ni, ne obstaja, tudi polemike potemtakem ni, ničesar. Tako smo torej lezbijke običajno deležne “tolikšne strpnosti”, da se nas preprosto pozablja opaziti, kaj šele razumeti; lezbičnost ostaja “nekaj znosnega”, vendar tudi nejasnega, neopredeljenega, nekaj, kar se lahko označi, če sploh, samo negativno: lezbijke so tiste, ki ne marajo moških, ali tiste, ki bi želele biti moški. Takšni in podobno bizarni stereotipi, ki so v marsičem posledica prezrtosti lezbičnega vprašanja, s tem pa tudi popolne nevednosti v zvezi z njim, iz lezbijk ustvarjajo fantomski tretji spol.

Iz povedanega je jasno razvidno, da diskriminacija lezbijk, s tem pa tudi nasilje nad njimi, poteka na dveh vzporednih ravneh: na nivoju spolne preference se družbeno nasilje kaže bodisi v molku, v zanikanem obstoju, v dejstvu, da skozi običajne družbene strukture in sistemske institucije (na primer šole) posameznik/ca ne pridobi nikakršnega, najmanj pa pozitivno vrednotenega vedenja o homoseksualnosti, bodisi v diskriminatornem odnosu, ki je pogojevan predvsem z uradnim nepriznavanjem pravic istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic. Vse to pogosto rezultira v čisto konkretno nasilje, ki se običajno kaže pri verbalni komunikaciji v obliki žaljivk, posmeha, poniževanj, obstajajo pa seveda tudi mnogo hujše, znane oblike nasilja; na nivoju spolne določenosti pa so lezbijke diskriminirane v vseh pogledih ravno tako kot ostale, recimo jim, strejt ženske – prav tako so lahko tarča posilstev, spolnih nadlegovanj s strani moških kolegov na delovnem mestu, fizičnih obračunavanj, poniževanj, podcenjevanj, groženj …

Še en problem je zelo očiten – nasilje s strani staršev nad mladoletnimi lezbijkami in geji. Namreč, ko starši odkrijejo, da je njihova “mladoletna” hči lezbijka, jo nemalokrat podvržejo fizičnemu nasilju in hudim psihološkim pritiskom, ko hočejo nasilno spremeniti njeno, za njihove pojme napačno spolno orientacijo. V nekaterih primerih sega taka psihološka tortura tako daleč, da svojega homoseksualnega otroka odpeljejo na psihiatrično “zdravljenje”. Druga huda oblika nasilja s strani staršev pa je izgon mladoletnega otroka od doma. V Sloveniji v zadnjih letih opažamo vse več primerov mladoletnih brezdomnih gejev in lezbijk, ki se zatekajo na gejevsko in lezbično sceno, ki pa jim zaradi pomanjkanja ustrezne infrastrukture (azil, gejevsko-lezbični center), konkretne pomoči – razen socializacije – trenutno ni sposobna nuditi. Uradnih raziskav o tej problematiki zaenkrat še ni.

Življenje lezbijk je nujno povezano z življenjem na skrajnem robu družbene sprejemljivosti, z družbeno zaroto molka, z občutjem izvrženosti iz strejt sveta, z nasiljem, ki se kaže na domala vsakem koraku. To je takorekoč zgodba, ki ji zlepa ni videti konca.Težko je namreč verjeti, da je možno povsem izkoreniniti tako globoko vsajene predsodke, kot jih s seboj prinaša najmanj dve tisočletji dolga doba krščanske morale, še težje, če vemo, da se družbene silnice vse bolj očitno usmerjajo na desno, tja, kjer so katolicizem in iz njega izhajajoče vrednote še posebej žive. Bomo videli, me smo svoje polje zarisale, zdaj je na potezi država s svojimi aparatčiki, se pravi, vlada s svojimi ministrstvi in njena sposobnost razumevanja manjšinskih, ne pa tudi obrobnih tem, kamor homoseksualnost, tako moška kot ženska, vsekakor sodi. So, big brother, we’re watching you!

— Demonstracije ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami in lezbijkami

podpis:

akcija reakcija
Pripravlja: Nataša Velikonja

S pričujočo številko uvajamo naslova“Akcija”in “Reakcija”, posvečena medijskemu dogajanju oz. načinu pozornosti, ki veje skoz medijski prostor v Sloveniji na temo homoseksualnosti, biseksualnosti, transvestizma ali transseksualnosti. Spremljajte in nagrajujte!

Reakcija

“Pred tistimi, ki so včeraj iz prepričanja zagovarjali homoseksu-alnost, danes iz istega štosa razglašajo biseksualnost, jutri pa bodo pridigali virtualnim potrebam prilagojeno sodomijo, smo heteroseksualci (intelektualno) nemočni seksualni heretiki: ker nisi za, si zavrt. Ne moreš biti proti (četudi tvoje telo čuti proti), če hočeš biti normalen.” Gorazd Suhadolnik (revija “Viva”, Ljubljana, junij 1996, uvodnik)

“Zato sem mnenja, da do homoseksualnega akta ni mogoče biti toleranten drugače kot v intelektualnem smislu z odobravanjem njegove artificielnosti. S prijaznimi čustvi tega že ne moremo dojeti, ali vsaj ne prej kot pomehkuženih zahtev po pravici do legalizacije istospolne družine. Biti upornik in si pri tem želeti nekaj najbolj stereotipnega na svetu, se mi zdi enako nerazumljivo kakor početje tistih lezbijk, ki uporabljajo … vibrator.” Marko Crnkovič (dnevnik “Delo”, Ljubljana, 2.9.1995, sobotna priloga)

“Vatikan je že v Kairu izrazil zaskrbljenost zaradi uvajanja dvoumnih izrazov v mednarodno besedilo. Definicij za “sexual orientation” in za “lifestyle” ni, prav tako ni mednarodnega mehanizma, ki bi jima pri-znal veljavnost. Zato se nam zdi zelo tvegano, da se neka vlada ukvarja s konkretnimi dejavnostmi v povezavi z izrazi, katerih natančen pomen ni jasen. V prihodnje bi se morda lahko primerilo, da bi bila pedofilija prav tako označena kot “sexual orientation”.

Stališče Vatikana do osnutka dokumenta “Platforma aktivnosti”, pripravljenega za pekinško svetovno konferenco o ženskah, na podlagi katerega naj bi vlade, mednarodne, nevladne in druge organizacije izvajale politiko za izboljšanje in napredek položaja žensk (junij 1995).

Akcija

Aplavz filmski redakciji Televizije Slovenija za izjemen in pogost izbor filmov z gejevsko ali lezbično tematiko. Razsvetljenstvo se nadaljuje!

spektakli

— Ali obstaja v Hollywoodu ženski lobby?, Nataša Velikonja

V Ljubljani se je od 19. do 26. oktobra 1996 – v organizaciji Mesta žensk, Društva za promocijo žensk v kulturi, Urada za žensko politiko in Cankarjevega doma – odvijal drugi mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, katerega namen je vzpodbujanje, promoviranje in propagiranje umetnosti in ustvarjalnosti žensk. “Zgodba žensk je še vedno zgodba z dvema obrazoma, razglednica z dvema ploskvama, za katero družba skrbi, da je ne bi obrnili proti luči in uzrli njene druge, prave plati”, pravi Uršula Cetinski, umetniška direktorica in voditeljica projekta, zato je celoten dogodek zastavljen tudi kot opozarjanje na ženske marginalizirane, predvsem pa ideološko kodirane pozicije v strukturi sistema.

Festival Mesto žensk je glede na programsko shemo gotovo vabljiv in glede na poante siceršnje kulturne ponudbe tako v državi kot v sami prestolnici skorajda nepogrešljiv. Tema letošnjega festivala je bila pripovedovanje zgodb, kar izrecno pomeni individualistični pristop, osebni pogled na lastno mesto v družbeni stvarnosti. Seveda gre za to, da zgodbe pripovedujejo osebe, ki imajo v javnem prostoru, hegemoničnem prostoru, prostoru občega, interpretativno nepomembno pozicijo: da se izpod velikih zgodovinskih epov, izpod velikega kolektivnega dogajanja izpostavi osebno vmeščenost v tem taistem dogajanju, ki pa najpogo-steje spreobrne zorni kot nanj. Osebe, ki torej dobijo čas in prostor, da povedo svojo zgodbo, so ženske – ženske iz različnih kulturnih okolij ali – ne sredin – obrobij, ženske iz različnih socialnih ali ekonomskih nivojev, ženske iz različnih interesnih in profesionalnih orientacij, izraznih prioritet, skratka, različne ženske. Tako mitsko zgodbo o Jazonu in Medeji v predstavi Guandaline Sagliocco “Zgodba o padlem junaku” pripoveduje služkinja iz Olimpa, družinsko skupnost v filmu režiserke Marleen Gorris “Antonia” tvorijo povsem netradicionalne navezave (ženske, hendikepirani, lezbijki, intelektualni samotarji …), koncertni del je bil geografsko postavljen v tod skorajda tabuizirano bližino, na balkanski prostor (koncert sevdalink, bosanskih ljubezenskih pesmi v interpretaciji Bebe Selimović, Emine Zečaj in Vesne Hadžić; koncert grške rebetske pesmi z vokalistko Xanthi Mavri in pevke makedonske etno glasbe Petranke Kostadinove) ali v prav tako tabuizirano predkrščansko kulturno preteklost (koncert samijske glasbe v izvedbi Mari Boine). Festivalske video projekcije so bile vse predvsem predstavitvenega značaja: videa Laure Cottingham “Incandescent” in “Not For Sale” sta prikazala del razstave “NowHere”, ki je letošnjo pomlad v Koebenhavnu predstavila nekatere najpomembnejše sodobne umetnice oziroma zgodovino feminističnega umetniškega gibanja v ZDA; video Nevena Korde in Zemire Alajbegović je dokumentarni zapis alternativne scene v osemdesetih letih; zbirka video posnetkov “No Alternative Girls” oziroma hkratna predstavitev londonskega Inštituta sodobnih umetnosti ICA s strani Line Dzuverovic-Russell. V teku festivala je zainteresirana javnost lahko obiskala Videoteko Mesta Žensk (npr. portret fotografinje Cindy Sherman, dela režiserke Sadie Benning, Karen Vanderborght ali Alison Murray, dokumentarec Tamre Davis, performanse Diamande Galas, Lydie Lunch, Beth B. ali Annie Sprinkle, idr.) ali razstavi “A Room of One’s Own” avtoric Jenny Holzer, Julie Scher in Anne-Mie Van Kerckhoven ter “Kolaži” Svetlane Slapšak. Plesni del sta sestavili predstava “Čudovite ruševine” Sinje Ožbolt in Plesnega Teatra Ljubljana ter solo-performance La Ribot “Soccoro! Gloria! 13 Piezas Distinguidas “. Nekatere prireditve so bile pospremljene z okroglimi mizami, npr. o sevdalinkah ter ženski v bosanski tradicionalni pesmi in liriki, o filmu “Antonia”, o Medejinem mitu, o slovenski alternativni kulturi v 80-ih letih, o ženskah v XX. stoletju, med katerimi so bile izpostavljene pisateljice Nathalie Sarraute, Doris Lessing in Elfriede Jelinek, vzporedno pa je Mesto žensk predstavilo izid knjige Hannah Arendt “Vita Activa”, ki jo je – v prevodu Vlaste Jalušič – založila zbirka Krtina. Ni dvoma, da je festival zastavljen intelektualistično, da v tukašnji prostor vodi novosti s področja umetnosti, da usmerja pozornost na antipopulistične kulturne tokove in prečiščuje in kristalizira okus javnosti. Možnost izraza in izražanja ima vsakdo, ne glede na njegovo ali njeno vpetost ali neprilagojenost v fetišizirane kanale profesionalne, kapitalsko podprte promocije; edini pogoj vstopa v umetnostni izraz je profilirana refleksija samo-svojega položaja oziroma osebna reakcija na družbeno okolje. Umetnost torej nima povezave s finančnimi, temveč intelektualnimi zmožnostmi. Po kulturno-umetniški strani je torej Mesto žensk neke vrste festival minimalističnih biserov, saj predstavlja umetnostno produkcijo, ki navdušuje ne le zaradi one-woman-band koncepta, ne le zaradi povsem nepretenciozne, nemegalomanske in neglamurozne strukture posameznih prireditev, temveč predvsem zaradi odgovornosti selektorjev/ic, da javnosti ponudi nesporno kvalitetne izseke tovrstne individualistične smeri v sodobni umetnosti.

“Fuck 15 minutes of fame. We demand our civil rights. Now.” In podpis: fierce pussy. Tako nas Laura Cottingham vpelje v svoj esej “lesbians are so chic that we are not really lesbians at all” (esej bo preveden v tematskem bloku lezbičnih in gejevskih študij, ki bo izšel v Časopisu za kritiko znanosti to pomlad), kjer analizira medijsko eksplozijo “šik lezbištva”, za katerega meni, da ni toliko pokazatelj kulturnega vpliva lezbične skupnosti kot dejanske komo-difikacije lezbičnosti, katere bistveni namen je ošibiti in marginalizirati lezbijke ter vse ženske, ki ogrožajo obstoječo politično strukturo. Avtorica zato predlaga, naj se akcije, ki jih lezbijke sprožajo v socialno in seksualno ekonomijo sodobne družbe, preusmerijo v radikalno novo definicijo feministične politike. Tega se gotovo drži Annie Sprinkle, post-porno modernistična lezbična umetnica, ki jo tukajšnja lezbična javnost že pozna iz filma Monike Treut “Female Misbehaviour”, prikazanega na dnevih gejevskega in lezbičnega filma leta 1993. Laura Cottingham in Annie Sprinkle sta neusmiljeno brezkompromisni avtorici, ki v slehernem delu problematizirata kulturo molka, diskrecije kot prvega evfemizma za diskriminiranost, nedefiniranosti in konformnosti prav na primeru stika med lezbično subkulturo ter heteroseksualizirano kolektivno zavestjo. Na Mestu žensk sta bili predstavljeni kot – povzemajoč katalog festivala – “newyorška umetnostna kritičarka” oziroma kot “kontroverzna užitkarska performerka”. Tiha drznost selektorske ekipe, da javnosti podtakne nekaj, za kar bo le-ta mogoče uganila, da gre za lezbične tematike, je enakovredna pričakovanjem, da bo taista javnost iz profilirane umetniške ponudbe zapopadla bistvo feminizma in posledično ublažila ali celo razgradila seksualno-socialno hegemonijo. Vsakoletni festival poteka, družba ostaja nema: družba ostaja nema prav zaradi pomanj-kanja preciznih navezav in pokazateljev, kako so umetnosti in kulture, ki jih ustvarjajo ženske, jasna opozorila na njihove politične, socialne, ekonomske, seksualne situacijske pozicije. Če je festival Mesto žensk izvrsten po čisti umetniški plati, je pičel njegov aktivistični prispevek: v javnem prostoru dejansko funkcionira kot poligon ženskega larpurlartizma, ki nima povezave z neposredno realnostjo, ki niti ne provocira niti ne ozavešča, odpira pa vrata političnemu, kulturniškemu in znanstvenemu fancy establishmentu, ki potem teden dni paradira in demonstrira prijetna, bontonska, galantna prijateljstva z ženskami. Skratka, nasmešek. V tem smislu je zasnova festivala katastrofalna: v državi in družbi je vse manj ženskih prostorov in vse več fantomskega feminizma in odgovoronost za to nosijo institucije, ki imajo možnost povedati prav to zgodbo.

V festivalskih dogodkih je torej lezbična tematika vključena prav na tak način, kot v družbi ni. Je samoumevna in neproblematična. Lezbična tematika je potemtakem na festivalu podana iluzorno, idealno oziroma ideološko in ne odseva prave stvarnosti. Ja, me marksistke. Kar se lezbijk tiče, bi se na festivalu Mesto žensk dobro počutile denimo leta 3746, ko bo socialno življenje takšno, kot ga slika film “Antonia”. Seveda pod pogojem, da bo festival nekje v drugi polovici drugega tisočletja uspel v svoj program zapisati tisto besedo. Seveda pod pogojem, da se bo liberalizacija nadaljevala ali vsaj postala popularna. Na nekaterih festivalskih okroglih mizah je bilo namreč morda močneje zaslutiti, kako nepovratno pada tisto, čemur bi lahko zelo ohlapno rekli paradigma nepolemičnosti ali totalitarne argumentacije, katere ozadje je pravzaprav boj za interpretativni monopol. Vsaj na dveh je bilo tako: na okrogli mizi o filmu “Antonia” je Marcel Štefančič Jr., eden od udeleženih komentatorjev, kategorično in do sogovornic Uršule Cetinski, Els Dottermans in dr. Neve Šlibar brutalno zanikal možnost, da je omenjeni film dobil Oskarja za najboljši tuji film leta 1996 zaradi svojih ženskih, feminističnih poudarkov in celo zatrdil, da ko bi Hollywood zapopadel feministične vsebine v filmu, le-ta nagrade gotovo ne bi dobil. Palec dol. Ameriški kulturni sistem je prežet z ideologijo politične korektnosti in da je Hollywood takšno strategijo zelo hitro prevzel, vemo vsaj od filma “Philadelphia” dalje. Naslednji primer je bila okrogla miza z naslovom “Slovenska alternativna kultura v 80-ih”. Dogodek je obetal najprej zaradi napovedi vsebine: “Osemdeseta leta so bila obdobje razcveta različnih alternativnih, subkulturnih in kontrakulturnih gibanj v Sloveniji. Mirovniško gibanje, homoseksualno gibanje, punk, ulično gledališče, performansi in nove tendence v vizualni umetnosti, prepovedani fanzini, priponke in plakati, študentski klubi, časopisi in razvita teoretična produkcija, vse, kar danes poenostav-ljeno imenujemo ‘civilna družba’ …” Krasno. Lezbična in gejevska scena je skozi takšne spremne besede vsebinsko ostala in vzdržala znotraj interpretacije obdobja, ki je za nov kolektiv prvovrstno državotvorno in zategadelj tudi primerno konservativistično prilagojeno. Ne pa tudi skozi nadaljevanje pogovora, ki je večinoma “tematiziral” osebno promotivne fetiše in samo-hiper-influence na padec berlinskega zidu, vojne v BiH in Janeza Janšo – v piruetnem slogu “oprostite nam, nismo vedeli, kaj delamo” – udeleženih akterjev slovenskih institucij devetdesetih let Rastka Močnika, Gregorja Tomca, Tomaža Mastnaka, Barbare Borčič in Vlaste Jalušič. Ugovor Nataše Sukič iz LL, da so osemdeseta leta bila prepoznavna prav po tem, da so v javnost vendar uvedla mnoge nove civilno-družbene vsebine, kot npr. homoseksualnost, je bil gromko zavrnjen, češ, naj ne pripisuje prevelikega pomena lezbičnemu in gejevskemu gibanju. Vse skupaj najverjetneje ni bilo tako zamišljeno (sic!), groteskno dejstvo pa je, da je na Mestu žensk bila zanikana tako ženska, feministična kot lezbična udeležba oziroma pomen ženskih, feminističnih ali lezbičnih socialnosti. Čemur se je uredništvo projekta želelo izogniti, se je na festivalu zelo silovito demonstriralo: moč avtoritet napram glasovom marginalnih. Nevladnih, he.

Dobro. Festival Mesto žensk je eden izmed bližnjih tekočih in stalnih dogajanj, katerega obisk je prav gotovo priporočljiv. Dobro, Cankarjev dom, to je malo čudno. Ker me, nalašč iz kleti, skvota in razpršenih kavarn, komajda prenesemo takšno potrato nacionalnega prihodka. Ampak dobro. Vsa poanta je v tem, da spremljamo dogodke okrog nas in posežemo vanje, še posebno v tiste sorodne, ki posredujejo tudi lezbične podobe in lezbične kulture, da komentiramo način njihovega posredovanja, prisotnosti ali odsotnosti. Mesto žensk prinaša tudi izseke lezbične kulture. Zelo diskretno. Zato nas tudi nikjer ni. Kot tudi žensk nikjer ni. Zaradi taistega konsenza diskrecije, ki pa se ga najbolj oklepajo prav ženske same. Break in.

— Image Bites: you wear what you are, Aquarius

World of fashion talks loud! What about yours?

Začnimo pri kulturi oblačenja, ki je zelo splošna beseda in drevo vsega, glavna veja pa je seveda image. Image posameznika/ce, ki je izzivalen, narcisoiden, klasičen in še bi lahko naštevala. Pomembna je spodbuda, ker je vsak človek unikat sam zase. Nekateri razmišljajo enostavno in se pomešajo med ljudi in živijo naprej. Potem so samo člani velike črede, neopazni, nepomembni. Osebno mislim in vem, da je image sestavni del ega.

Zadnje čase se v visoki in komercialni modi trudijo odkriti nove materiale, to sta v Rimu letos lepo pokazali s svojimi oblačilnimi kreacijami Laura Biagiotti in Krizia. Materiali so prožni in lahki ter zanimivih barv. Barve so zdaj preplavile svet in črna eleganca se je kljub vsemu ohranila. Na površje so spet priplavale variante krojev petdesetih in šestdesetih let ter izpeljave v stilu: hippies, welcome again. Biserčki, to so prosoj-ne tkanine in seveda oblekice, ki odkrivajo skoraj vse, ljubkih barv in razkošnih materialov. Telo je treba odkriti, to je sedaj skrito geslo – trebuščke ven! Iz pradavnine do rokokoja, baroka, secesije in do Coco Chanel itn., je bila prvotna osnova žensko telo z oblinami, poudarjeno, torej. Razkošna obleka, ki poudarja obline, je obsesija ter zanos v očeh. Mora biti izzivalno. Moda z ekranov in bazarjev ter zanos v očeh. Take a look at my dress, baby! I am not blue. It is new. I am in love with colors, and you know my dress and my body fit so perfect!

Kot opažam, sta v gejevski kulturi oblačenja najbolj “in and on the top” Dolce and Gabanna, vendar jih prekaša najbolj ekstravagantni Jean Paul Gaultier, ki je oblačil tudi sexy Madonno. Gejevske zvezde oblači tudi Gianni Versace. No, pa poglejmo kulturo oblačenja na ženski sceni, ki je ena sama mešanica stilov – imageov, ki to so in hkrati niso. Moda je pri nas delno odvisna od družbenih norm in stereotipov, in, kar je še najbolj žalostno – nekateri se tega držijo. Torej, širše gledano, so “ljudje” konzervativni in, če kdo zleze iz povprečja, sprožijo alarm. Upaj si in obstajal boš! Na Ibizi sem opazila izrazito butch in femme stile, tako je tudi v Italiji, Nemčiji, na Hrvaškem. Pri nas se ženske oblačijo preveč moško, ne poudarjajo svojih oblek, hlače pa so zakon. Sem in tja katera pokaže noge.

Da, naj bo bizarno. Naj bo vsak predalček življenja zapolnjen s čim novim, nenavadnim, barvitim, kajti svoboda duha je neomejena. Se strinjate?! Potem začnite graditi svoj image, neodvisno. Vsakega človeka spoznaš po neki njegovi specifični stvari, ampak najboljša reklama je obleka, ki ga naredi. Upam, da vas bo tole napisano malce razgibalo in da bo bolj pestro, kar se tiče stilov, saj gre za vas. Stil – image namreč bazira na dobri kombinaciji oblačil in dodatkov – barve! – in na samosvoji inovativnosti, ekstravagantnosti. Stare cunje iz omar potegni in kombiniraj!

Dare to have your own image!

— Če je življenje ženska ali: poglej, kdo je prišel…, Suzana Tratnik

Zadnji, že 12. dnevi gejevskega in lezbičnega filma, so potekali v dvorani ljubljanske Kinoteke, med 1. in 8. decembrom. Po odpovedi Cankarjevega doma se nas je končno usmilila Kinoteka, tako da filmski festival poteka vsako leto v spodobni kinodvorani. Tudi s filmi, ki so bili na letošnjem sporedu, ni bilo težav: vsi so prispeli pravočasno. Zagodel pa nam jo je minister za kulturo Janez Dular (ja, en pač mora!), ki se je sredi festivala spomnil, da morajo filmi biti prevajani. Tako smo poskrbeli za simultani prevod preko zvočnika, saj Kinoteka nima slušalk. Večini obiskovalcev predstav je bil vsiljeni simultani prevod odveč, a črki zakona je treba zadostiti.

Mogoče je lezbične filme, ki so bili predstavljeni na letošnjih dnevih gejevskega in lezbičnega filma, še najlaže zajeti konceptualno. V mislih imamo koncept lezbične oziroma širše – istospolne identitete. Tako lahko na eni strani govorimo o filmih, ki prihajajo iz “lezbičnih logov”, režiserke in igralke so praviloma lezbijke, ki se pogostih lezbičnih tem, kot so coming-out, soočanje z družbenimi predsodki, občasni biseksualni izpadi in podobno, lotevajo stvarno in nikakor ne črnogledo. Te značilnosti ima gotovo španski film Costa Brava režiserke Marte Balletbo-Coll iz leta 1995. Gre za romantično komedijo, srečanje med dramatičarko Anno in inženirko Monserrat. Ženski sta dobro situirani, obe imata jasne cilje v življenju, sreča jima je tako naklonjena, da obe hkrati dobita službo v Združenih državah, tako da lahko ostaneta še naprej skupaj. Film ne prinaša nobenih velikih pretresov, je pa vseeno simpatičen pogled na “povprečen lezbičen” vsakdan. Sodeč po komentarjih po ogledu filma, imam občutek, da je lahkoten španski humor navdušil predvsem generacijo, staro več kot petindvajset let.

V lezbično kinematografsko produkcijo lahko uvrstimo tudi dokumentarca B. D. Women in Shinjuku Boys. Oba se lotevata spolne identitete žensk, čeprav govorita o drugačnih življenjskih slogih oziroma konceptih. B. D. Women, (žal) kratek dokumentarec o črnih lezbijkah v Angliji, je odličen pristop k diferenciaciji same lezbične scene, zlasti na rasnih in etničnih temeljih. Film je režirala Angležinja Inge Blackman leta 1994. Črne in indijske lezbične aktivistke pripovedujejo o coming-outu, črni gejevski sceni, sodelovanju z drugimi lezbičnimi skupinami in internih odnosih na črnski lezbični sceni. Film popestrijo kratki glasbeni, jazzovsko obarvani vložki in inscenacija poroke dveh črnk. Tudi črne lezbijke govo-rijo o skrivanju istospolne usmerjenosti, vendar skrivaštvo povezujejo z rasizmom in položajem črnske skupnosti v celoti. Tako ena od aktivistk pravi, da je večina črncev verjela, da je nekaj tako umazanega, kot je homoseksualnost, značilno samo za bele moške, skratka, da “tega” pri črncih ni. Kljub temu se starejše lezbijke spominjajo črnskih gejevskih klubov v Londonu 50-ih in 60-ih let. V njih je bilo najti prijateljsko ozračje, jazz glasbo in občutek skupnosti – vrednote, ki jih v današnjih gejevskih in lezbičnih klubih skorajda ni več. Nekatere niso imele težav s starši, četudi kakšna mama ni imela pojma, kaj pomeni biti lezbijka. Neka Indijka pa pripoveduje, da so jo vsi zavrnili – šola, starši in cela manjšinska etnična skupnost, v kateri je živela. Svojo pravo družino in občutek skupnosti je potem našla šele med prijatelji – geji in lezbijkami. Vendarle za vse prihod na lezbično sceno ni bil tako odrešujoč. Neka črna lezbijka pravi: “Vedno sem občudovala močne črne lezbijke. Hotela sem biti v njihovi bližini, hotela sem biti med njimi. Ko sem prišla na sceno, je bilo krasno. Potem pa sem začutila meje, ki ti jih postavlja sama skupnost. Šlo je za neka nenapisana pravila, katerim bi morala slediti, če sem hotela biti prava črna lezbijka. Skupnost ti, na primer, zameri, če imaš belo partnerko. Prav tako ni strpnosti do nekaterih spolnih praks, kot je recimo sadomazo seks.”

Lezbične teme, ki so povezane tudi z rasnim izvorom, omenja še neka druga aktivistka: “Črnci smo navajeni skrivanja. Doma lahko počneš kakrkoli, a ničesar ne smeš vleči na cesto in se razkrivati pred vsemi, zlasti pred belimi ne. V črnski skupnosti je bilo skrivaštvo vedno močno navzoče, vedno je bilo treba skrivati, kdo in kaj si v resnici.”

Tudi neka druga intervjuvanka razlaga, da je bila črna spolnost toliko časa v rokah belcev, pravzaprav zasužnjena, in to seveda pušča posledice – še posebej na drugačnih spolnih praksah.

Tudi dokumentarec Shinjuku Boys (1995) prihaja iz Anglije. Režiserki Kim Longinotto in Jano Williams sta ga posneli na Japonskem. Lotili sta se posebne skupnosti žensk, ki se oblačijo v moške in živijo kot moški. Gaish, Kazuki in Tatsu, ki govorijo o svojem življenju, se ne identificirajo kot lezbijke (“Slišala sem, da se lezbijke slečejo v postelji, ampak me tega ne počnemo.”), temveč kot onnabe, to je v japonščini izraz za žensko, ki se oblači in živi kot moški. Tako imajo onnabe praviloma hete-roseksualne partnerke, slednje so pa z njimi ravno zato, ker so moške. Ali kot pravi onnabe Gaish, njihove partnerke se slej ko prej poročijo, če ne prej, pa okoli tridesetega leta starosti, ko se poročijo in “ustalijo” njihove vrstnice. Zato Gaish ne zaupa ženskam. Sama se seveda ne more poročiti: “Po zakonu je moj status samski.” Kje je potem zabava v življenju, če si onnabe, se sprašuje Gaish in grenko doda: “Ko pomislim na to, si želim, da se sploh ne bi rodila.”

Koncept onnabe je nekoliko podoben zahodnemu konceptu butch lezbijke, ki se ravno tako maskulino identificira, se ne pusti dotikati svoji partnerki, v postelji se ne sleče in podobno. Tudi onnabe so praviloma vedno tiste, ki zadovoljujejo partnerko, nočejo oziroma ne želijo pa, da ta zadovolji tudi njih. Morda si to dovolijo samo s stalno partnerko, a še to ne z vsako. Gaish pojasnjuje, zakaj se ne želi sleči. Če bi se slekla, bi partnerka videla, da ni moški, da je njeno telo žensko. Seveda njena partnerka ve, da seksa z žensko, ne z moškim, a najbrž bi se za onnabe ves čar razblinil, če bi pokazala svojo ženskost (ranljivost ?), zapisano na telesu. Gaish ne želi spremeniti spola, drugače pa je s Tatsu, ki se je odločila za hormonske injekcije in bo v določenem času postala tudi biološki moški – tako jo doživlja tudi njena partnerka. Poseben primer je Kazuki, ki živi s transseksualko, torej žensko, ki se je rodila kot (biološki) moški in se operirala v žensko. Nimata spolnih odnosov, saj Kazuki ne seksa več z ženskami (to jo je nekako minilo), njena transseksualna sostanovalka pa tudi zaradi odrezanih genitalij nima več potrebe po seksu.

Vsi protagonisti dokumentarca delajo v klubu Marilyn, kamor zahajajo ženske, ki se oblačijo v moške. Poleg posebnosti njihovega življenjskega sloga obstaja še ena specifičnost, ki jo zvečine najdemo le na moški gejevski sceni – prostitucija. Večina onnab se prostituira, njihove stranke so heteroseksualne ženske. Seveda se njim ne pustijo dotikati, to kvečjemu dovolijo svojim stalnim partnerkam, ki so seznanjene in zvečine sprijaznjene z njihovim “poslom”.

Vsekakor je dokumentarec Shinjuku Boys pomemben prispevek k osvetlitvi raznolikosti življenjskih slogov in spolnih identitet, saj načenja končnost in nespremenljivost tako hetero, bi-seksualnih kot lezbičnih identitet kot tudi identitet ženskega in moškega spola. Postkolonialni teoretiki/teoretičarke, pozor!

Na letošnjem festivalu smo si lahko ogledali še dva celovečerca, ki nimata žiga izključno lezbične art scene. Posebnost in poživitev pomeni film Življenje je ženska (1992) režiserke Zhanne Serikbajeve, ki prihaja iz Kazahstana. Film, ki ima med omenjenimi filmi največ potez “pravega” igranega filma, se ne ukvarja z lezbištvom kot takim, ampak s specifičnim življenjem žensk v totalni instituciji – zaporu. Odlika filma je gotovo ta, da nas neposredno vrže v žensko zaporniško subkulturo, ne da bi nas posebej seznanjal z lezbičnimi odnosi ali nas “uvajal” v specifike življenjskega sloga v zaporu. Skratka, vse je kar tam – pretepi, močne prijateljske vezi, prevare, preprodaja heroina (slednjo absolutno obvladajo zaporniške možače), štihanje, špecanje in zajebavanje paznic. Zato je temu filmu mogoče preprosto “verjeti”. Madina je zaprta zaradi poskusa umora (bila je toliko naivna, da je zaradi svojega tipa zaplula v kalne vode …). Ko zve, da jo je tip pustil in se poročil z manekenko, se zaplete z moško Monk, dilerko heroina. A Monk je zaljubljena v drugo, najbolj neobičajno in inteligentno zapornico, ki ji uspe obdržati neodvisnost. Prav ta nazadnje nauči Monk kozjih molitvic in se tako posredno maščuje tudi zato, ker se je pokvarjena Monk brezčutno poigrala z Madino. Ja, hudič je, če je življenje ženska …

Kaj šele, če je ženska smrt? To je gotovo v razvpitem angleškem filmu Metuljev poljub (1995), ki ga je režiral Michael Winterbottom. Najbrž film, ki nas je kljub znanemu režiserju in opazni igralski zasedbi razočaral. Najprej se nam postavi vprašanje, koliko ga je sploh mogoče uvrščati med lezbične filme, ampak to pustimo ob strani. Povsem premaknjena Eunice najraje zahaja v trgovine na bencinskih črpalkah (“Poglej, kdo je prišel. Ali poznaš to melodijo …”) in išče fantomsko Judith, vmes pa štopa, se poseksa s kakim tipom, ga ubije in se potem vozi z njegovim avtom. Miriam, ena od prodajalk s pumpe, se tako brezpogojno zaljubi v noro Eunice, da sprejme tudi njeno morilsko žilico in celo pospravlja trupla za njo, medtem ko Eunice pije kavo in naklada. Najbrž je težko kaj prida “potegniti” iz filma, če je njegovo temeljno izhodišče odštekanost, odštekanost in še enkrat odštekanost. No, včasih se že nasmejimo absurdnosti pospravljanja trupel ali pa nas srhljivo pretrese in potem zabava Eunicina skrita oprava – njeno telo je polno tetovaž in preluknjano in “odeto” v verige. “Seveda boli,” ležerno pove Eunice svoji potrpežljivi Miriam, “ampak to je moja kazen.” A Miriam bi naredila vse za Eunice. “Potem me pa ubij,” jo prosi Eunice. Seveda – za ljubezen naredimo vse. Tako si Eunice sname verige in Miriam v morju utopi svojo noro in nesrečno ljubico – nedvomno najmočnejši prizor v filmu. A če je svojo ljubezen odrešila spon življenja, mora sama končati v zaporu, od koder tudi pripoveduje svojo zgodbo o smrtonosnem metuljevem poljubu.

Ta utrgana zgodba pa je bila tudi zadnji filmski poljub letošnjih dnevov gejevskega in lezbičnega filma.

sredica

— Taja, Danica, Katja, Andreja, Ksenija, Karla, Tomy, Mavra: K4

Podvodni svet “ribic” Prostori temno utemeljujočih se sumov so se vedno zdeli nadvse polni. Zatorej se tudi zdi tako, da tam nikoli ne posije sonce, seveda z izjemami v dvoje. Nikoli pa se tako rekoč predstave o vsem tem niso niti docela izpopolnile in tudi, meni, seveda, osvetlile dogajanj. Prekrasne misli pa se vedno “opravičujejo” z dejanji in so mamljive. Zato pa se prikradem v svoj svet in uživam neprikrojene sne o “vesolju, življenju” in nasploh vsemu. Tudi ribe so postale veličastne in se opredelile samo v podmorske višine; presenetile so, kakor presenečajo tudi alge, s katerimi se vijem, in tudi morske alge, ki me prisesajo na svoje nežne lovke. Vse tiste izbuljene oči ribic, s katerimi plavajo in si lovijo nedolžen plen, pa presenečajo z dobro in nezamegljeno vidljivostjo.

Skratka, besede so tudi, tako rekoč podvodnih bitij, postale odveč in se zatorej le še prikupno nasmihajo ena drugi z že znanimi mehurčkastimi opravičili. Prebili smo se tudi na dno morja. In vdihavamo vodo.

Taja

Kdo si upa v Roza disko? To pa zato, ker takrat nisem poznala nobene lezbijke. Ali koga, ki bi hodil v K4 ob nedeljah. Sama si pa nisem upala iti in sem kar odlašala. Dokler nisem enkrat le sklenila (bolj iz obupa kot poguma), da je zdaj pa zadosti. Pa ni bilo, nikakor ne. Z veliko premalo samozavesti sem prišla do vrat in tam se je zgodilo. Najbrž zato, ker sem izgledala kot dečko – kratki lasje, kavbojke, srajca; še preden sem kupila karto, me začne osvajati neki fant. Presenečena ga pogledam – mogoče pa je strejt? Ne, več kot očitno je bil gej. Zgrabila me je panika in pobegnila sem ven. Kakor hitro se je dalo.

Kadar me mesar vpraša: “Kaj bi pa ti rad?”, se temu smejem, a če me v Roza disku zamenjajo, je to tragedija. Takoj pred vrati K4 mi je bilo žal in sram me je bilo pred samo sabo, bila sem že tako blizu!!! Zdaj pa sem dlje kot kdajkoli … In tako so nedelje minevale. Brez mene. Čez čas sem si opomogla. Začela sem hoditi na sestanke LL, pisala za Pandoro, pomagala zasesti Metelkovo. V štirko pa nisem šla. In prav nič mi ni v ponos, da sem se šele več kot leto po prvem poskusu pojavila tam. S svojo prvo deklico. Pa še takrat me je bilo strah.

Danica

Moj prihod v K4? Ali pa mogoče moj prvi korak v nekaj neiskrenega, pohabljenega? Nikoli ne bom pozabila tega večera, prelomnice. Bila sem igrivo radovedna, razposajena in hkrati varna. Mogoče je bila ta lažna varnost dejstvo, da sem prišla tudi naslednjo nedeljo in naslednjo, naslednjo…

Želim si konca the nedelj. Ura je nekaj čez polnoč, ki nedelja je (bila). Sedim doma za mizo in razmišljam, kam sem danes nameravala oditi? Zdaj vem, v toplo posteljo.

Katja

Danes grem pa čisto zares v Roza disko; to je bila ena najtežjih odločitev v mojem življenju. Že same priprave na ta dogodek so bile prava muka. Roke so se mi tresle kot šiba na vodi, v nogah sem imela svinec in vse mi je šlo narobe. Kar ni se mi dalo od doma. Pred diskom sem bila sicer z nekom zmenjena (vse v zvezi s tem je vojna tajna), a trema zato ni bila nič manjša. No, pred diskom sem pošteno zajela sapo in … od strahu skoraj izdihnila. Končno sem stopila.

Poglej, poglej … Kar naenkrat sem se sama sebi zdela prava trapa, ker sem toliko časa odlašala. Prava zabava, nobene vsiljivosti, nobene zakompleksanosti in družba, ki je resnično bila (in je že) pripravljena, da vsakega sprejme z odprtimi rokami. Drage bralke, tako se je začela moja kariera na sceni Roza diska.

Andreja

Še ko sem bila v Mariboru, se mi je Roza disko v nedeljskem K4 zdel pravi bavbav. Biti tam je pomenilo nekaj prepovedanega, grozljivo dekadentnega in seveda malce mikavnega. In če te kdo zaloti tam, je to takorekoč isto, kot če bi mu povedala, da si lezbijka.

Tako sem se pustila kar dolgo pregovarjati, poslala najprej zanesljivo izvidnico in najraje tudi potem ne bi šla. Karkoli že, neko nedeljo sem se le znašla tam, vsa zapeta, prestrašena in živčno gledajoča proti vhodu, kadarkoli sva se s prijateljico prijeli za roke ali celo objeli.

Seveda je sledilo neogibno. Prišel je neki tip z naše srednje šole, ki je za roko držal dokaz, da je straight in zvedavo gledal proti nama. (Glede na to, da še nikoli nismo spregovorili med sabo niti besede, se naju najbrž tako in tako ni spomnil, ampak takrat sem bila prepričana, da bodo že jutri “vsi vedeli”).

Iz obupa in v iskanju pozabe sem spravljala po grlu različne substance, ki naj bi mi pomagale prebiti, ne da bi vsi opazili, da so moji živci skrajno razrahljani. Končno sem prišla v fazo, ko mi je bilo ravno prav, a žal je prijateljica menila, da sem šla predaleč in tako sva se nekaj ur učili stati in govoriti na wc-ju. Dvomim, da sem pokazala zadovoljivo znanje, verjetno je bilo pač že zelo pozno in tako sva se (ali me je?) odvlekli do avta. Ta seveda ni vžgal na noben način in tako sem potem ostala malo zunaj, malo sedela notri, malo preglasno govorila in končno sedela v nekem drugem avtu, ki me je peljal domov.

Žal moram torej priznati, da sem imela prvič v K4 preveč problemov s sabo, da bi lahko sploh opazila, kakšna je glasba, ozračje, plesavci … v glavnem, vprašajte raje koga drugega.

Ksenija

Vedno me je zanimalo, kaj se dogaja za zidovi štirke. Velikokrat sem razmišljala, da se bom enkrat le opogumila in pokukala noter, gotovo je kaj zanimivega. A dlje od raznih sprehodov po Kersnikovi nisem prišla. Na sprehodih so se moje oči z zanimanjem ustavljale na grafitih in slikah po steni. Nekateri grafiti so mi dali kar malo poguma in fino se mi je zdelo, da nisem edina, ki tako razmišljam. Po glavi mi je skakala misel, da moram enkrat noter, čeprav sem slišala, da je folk noter čisto zmešan in zadet, da se notri zbirajo malo “čudni” ljudje. A nisem se ozirala na žaljive govorice o tem. Želja po obisku štirke je naraščala vedno bolj. O tem sem govorila s prijateljico in bila je presenečena. Zakaj? Tudi ona je bila za to, da greva. Kako težko sem pričakovala tisto nedeljo. Dnevi, ki so bežali mimo, so bili polni razmišljanj. Spraševala sem se, kaj, če me kdo vidi, kaj, če kdo izve, saj jih bo kap. A še vedno nisem obupala, saj sem si to želela storiti. Končno, nedelja je prišla. Zjutraj, ko sem komaj odprla oči, sem si zaželela, da bi bil že večer, ki sem ga tako nestrpno pričakovala. Nekako sem preživela jutro in popoldan. Vesela sem se pripravljala na odhod, a še vedno je bil v meni nek strah. Doma sem rekla, da grem k prijateljici. Niso se pritoževali kaj dosti, le moj prihod domov jih je zanimal. Žal tega niso izvedeli, ker tudi sama nisem vedela, kdaj sploh mislim priti. Odšla sem k prijateljici in obe je bilo strah. Pa vseeno, napokali sva se v avto in odšli. Celo pot naju je preganjala misel, kaj, če naju vidi kak poznan. A odgovora nisva našli, zato bi bilo najbolje, da ga greva iskat v štirko. Po poti sva se opogumili še s parimi pločevinkami piva in prav frajersko sva parkirali tam za štirko. Ko sva se bližali, sva po poti srečevali druge in se spraševali, če gredo oni tudi v K4. Nekaj metrov pred vhodom sva se spogledali in to je pomenilo: katera gre prva naprej? Nisva se mogli zmeniti, zato sva šli do vrat ena poleg druge. Vstopili sva, kupili karte in prav plašno premagovali tistih nekaj stopnic. Glasba, ki je nažigala, mi je bila všeč. Zadnja stopnica je bila premagana. Šli sva naprej in imela sem občutek, da vsi buljijo v naju in se sprašujejo, od kod sva se vzeli. Ves ta neprijeten občutek sva odplaknili s pivom, ki sva ga kupili pri šanku. Treba bo na plesišče. Ja, greva. Prav sramežljivo sva se odpravili sedet na cevi, ki so mi bile prav simpatične. Zakaj bi morali biti vedno le stoli namenjeni za sedenje, sem si mislila in se prav prijetno namestila na tiste mrzle cevi. Opazovala sem ljudi okoli sebe in v strahu pričakovala kakšnega znanca. A strah je začel usihati, ko sem spraznila pločevinko. Vedno več ljudi je prihajalo in bilo je prav zanimivo. Če nama je bil kdo všeč, sva hitro pokomentirali to stvar. Ni nama bilo dolgčas, postali sva prav zgovorni. Ko sva se naregljali, sva gledali malo na plesišče, malo po stropu. Opazovala sem tista telesa, ki so se zvijala ob glasbi in pričakovala, kdaj se bo na sceni pojavil kakšen parček. Pravijo, kdor čaka, dočaka. Ja, res se je to zgodilo. Z občudovanjem sem ju opazovala, kako sta plesali in se objemali. Še meni je bilo lepo, ko sem videla, kako sta srečni, ko sta skupaj. Zagledala sem se v njiju in se spraševala, ali bom lahko kdaj tako srečna tudi sama. Po glavi mi je rojila misel na mojo simpatijo, za katero sem vedela, da ne bova nikoli skupaj. A nisem si mogla pomagati, da ne bi mislila nanjo. Bila je prvi človek, ki me je objel in mi rekel, da me ima rad. Ni se zgražala nad mojimi napakami in to sem cenila pri njej. Nenehno sva tičali skupaj in se pogovarjali, delali traparije in se smejali. A dlje od objemov in poljubčkov nisva prišli. Zavedala sem se, da z njo ne morem biti, saj ne čuti tako kot jaz. Pa vseeno sem bila čisto nora nanjo, odkar mi je rekla, da bi bila včasih rada taka, kot sem jaz. To me je begalo in mučilo, da nisem več trezno razmišlja-la. Ni bila vedno poštena in iskrena do mene, a vse sem spregledala zaradi norosti do nje. Ej, ti, se je zaslišalo nenadoma. Šit, skoraj sem pozabila, da sem v štirki, a na to me je spomnila prijateljica, ki me je vprašala, koliko je ura. Vzdušje je bilo tako noro, da bi kar zletela na plesišče in se zmetavala. Folk je divjal po plesišču, eni smo sedeli in opazovali druge, drugi so se stiskali … Bilo je res prijetno. Končno me ogovori ena punca in me nafehta za čik in tako sva se zaklepetali. Spet me pozdravi druga, nekdo mi nameni nasmeh. Počutila sem se tako dobro in všeč mi je bilo, da mi ni nihče težil. S kakšnimi opazkami, kot jih kdaj slišim na cesti. Rekla sem si, da, to je pravi folk, všeč ste mi, še bom prišla. Čutila sem, da ste me sprejeli. Za prvi obisk štirke nisem toliko pričakovala in zadovoljna sem bila, da ste takšni, kot ste. Žal mi je, da vas nisem spoznala že prej.

Treba bo iti domov. S prijateljico sva se strinjali, da greva. Po poti sva obujali spomine in doživetja. Bili sva navdušeni in se zmenili za naslednjo nedeljo. Mučilo naju je, če bi to komu povedali, a sva se odločili da ne, bova še malo počakali. Koliko nedelj je že minilo od prvega obiska in kar na smeh mi gre, ko se spomnim, kako sramežljiv je bil prvi prihod. Upam, da bo še veliko prijetnih nedeljskih večerov. Skrbi me le, kaj naj doma še naložim, kje se potepam in s kom. Do sedaj mi je nekako uspevalo, a vedno ne more. Saj bi se mi zmešalo, če ne bi smela v štirko. Da bi se zataknilo sedaj, ko mi je uspelo pozabili (skoraj) tisto nesrečno zaljubljenost in ugotoviti, da ni edina na svetu. Saj mi je hudo, ko pomislim, kako nama je bilo včasih lepo, pa četudi ni bilo, sem se prepričala, da je. Počutim se, kot bi jo prevarala, ker sem ji ušla v štirko. Ne morem pomagati, če se pa tu počutim tako sproščeno. Komaj čakam na nedeljo, kjer se spet vidimo.

Karla

noč… želim si, da bi bila nevidna. Obliva me občutek teže, postajam vse bolj paranoična; mislim, da bo moje srce vsak čas pobralo šila in kopita in odkorakalo iz mojega telesa, v katerem je polno adrenalina. Moji možgani delujejo s polno paro in moje roke ne najdejo pravega mesta, da bi si odpočile. Da, tako hudo je. Pa vendar je v vsej tej zmešnjavi nekaj lepega, magi-čnega, privlačnega … Hodim po poti in misli mi uhajajo v preteklost, v kruto resničnost. Mar sem to sploh še jaz? Sem človek, ki ne pozna čustev; ki živi od jutra do večera; ki ga ne gane niti nesreča niti smrt; ki bi rad stopil z ladje življenja in potonil v pozabo; in ob vsem tem se lahko samo še vprašam: sem sploh še človek? In tako si me naredila ti! Zdaj sem tukaj, kjer pač sem in moj pogum peša, zato zberem še zadnje moči in odhitim v notranjost nezna-nega, v privlačnost neraziska-nega, v magičnost tujega … – v K4. Srce, prosim, ostani v meni in mi stoj ob strani, kajti ta trenutek bi mi prav prišlo še eno, saj se moj utrip približuje “smrtni dozi” in če me zdaj zapustiš, vedi, da pogreb, stroški in sram ne bodo izvzeti. Zatorej pamet v roke.

Tuji ljudje hodijo mimo mene in začuda se sploh ne počutim nelagodno. Umikam se v notranjost in občudujem vso to preprostost. Čeprav nisem človek, ki bi bil zaprt iz dneva v dan med štiri zidove, mi je to novo! Počasi se umirjam in scena mi postaja “good”. Celo seznanim se z nekaterimi geji in lezbijkami in v meni se dogaja nekaj, kar nisem pričakovala, da se bo še kdaj zgodilo. Za nekaj trenutkov sem pozabila tebe! Tebe, ki si bila zadnji dve leti nenehno v mojih mislih; tebe, ki si mi vzela vso mojo duhovnost, inteligenco, smisel za vse stvari, ki sem jih prej z veseljem delala in razvijala; tebe, ki si mi poleg vsega tega uničevanja “želela le dobro”. In veš, kaj ti povem? To je božanski občutek! Grem na plesišče in vsake toliko časa se celo nasmehnem prijateljici, ki je sicer že ves čas poleg mene, vendar, če imaš take bitke sam s seboj, je kakopak razumljivo, da to opraviš čisto sam brez tuje pomoči. Počutim se kot zmagovalka. In šele sedaj začenjam gledati okrog sebe z očmi, ki dve leti niso bile moje. Vzela si jih zase in jih hotela obdržati. Ta trenutek sem se odločila, da se bom bojevala proti tebi in ne proti sebi. Borila se bom in na koncu ne bom poražena. Vem, da sem naredila mogoče celo največji korak v mojem življenju, ko sem stopila skozi vrata neznanega, a naj priznam, da mi je ta korak prinesel veliko spoznanj in tudi veliko nerešenih vprašanj, ki si jih prej nisem upala zastaviti. Ura se nagiba že k zgodnjemu jutru in ne morem verjeti, da se mi nikamor ne mudi. In, ali je to mogoče, zagledam njo, kako se mi s pozibavajočimi se boki približuje in se mi celo nasmehne, ko gre mimo. Sveta nebesa, všeč mi je. Bog, sedaj vem, da si tukaj in da nisem zaman prejokala in premolila mnogo in premnogo noči v postelji, avtu …

Zid je prebit. Všeč mi je druga ženska, pa čeprav samo kot simpatija. Ne primerjam jo s teboj, razumeš? Všeč mi je takšna, kot je ona sama. Ne premišljujem, kako bi jo “vrgla dol”, ker mi misli preprosto ne delujejo več, moji možgani so čisto zbegani. Odločim se, da grem domov, kajti nočem izgubiti tega prelepega občutka, da vidim tudi druge in ne samo tebe.

Spoštujem njo, ki mi je odprla oči, ki so sedaj, po približno šestih mesecih, čisto preobražene; njo, ki mi je nevede pomagala do spoznanja, da nisi samo ti; njo, ki me je pravzaprav obdržala v notranjosti nezna-nega (sedaj že kar dovolj znanega); njo, s katero se že tudi poznava, si kdaj pa kdaj vrževa tudi kakšno besedo in nasmeh; njo, o kateri sem sedaj že tudi pomislila, kako bi jo vrgla dol!

Tomy

Menda je bilo super in nepozabno tisto noč, ko sva prvič skupaj stopili v nedeljski Roza disko; vsaj tako mi je bilo obnovljeno naslednje jutro. Potemtakem lahko sklepate, da nisem bila Menda je bilo super in nepozabno tisto noč, ko sva prvič skupaj stopili v nedeljski Roza disko; vsaj tako mi je bilo obnovljeno naslednje jutro. Potemtakem lahko sklepate, da nisem bila ravno v stanju beležiti vse tiste nore občutke. V spominu so mi edino ostali prelepi transvestiti, ki jih je bilo tisto nedeljo neizmerno veliko. Kot bi padla v drugi svet, in takrat se je začelo.

Nedelja za nedeljo in spet nedelja. V petek in soboto sem pavzirala, da sem bila v nedeljo spočita, polna energije in seveda, da sem lahko starše vrgla na finto, ker pač nisem bila čez vikend zunaj, si pa ja lahko privoščim eno nedeljo – pa saj samo …

Bilo je tako lepo, čisto polno energije, erotike in tistega občutka, da že sto let poznaš te ljudi, ki sem jih srečevala tisto nedeljo. Ponedeljki so bili vedno tisti, ko sem vse še enkrat pretehtala, premlela, kaj se je zgodilo, kaj sem videla, koga sem spoznala, kdo mi je všeč in bilo mi je toplo pri srcu. In ves ta čar je naenkrat izginil. Ni ga; ne čutim več tiste energije, ne počutim se, kot da bi vse ljudi poznala, ne odidem domov z nasmeškom na ustih. Vse se je spremenilo in prav tako tudi jaz.

Pogrešam nedelje, kakršne so bile nekoč, pa ti?

Mavra

interact

— Uršula Cetinski: “Pogrešam socialni moment v umetnosti…” (Tatjana Greif & Nataša Sukič-Vegan)

Lesbo: Ali nam lahko poveš, odkod ideja za festival Mesto žensk in kakšen je njegov namen?

Uršula Cetinski: Ideja je nastala leta 1994, ko sem bila v Angliji na nekem gledališkem festivalu. Tam sem spoznala veliko žensk, ki so se ukvarjale s tako imenovanimi mrežami Women In the Art. V Angliji obstaja mreža, ki se imenuje Magdalena Project, ki združuje veliko število evropskih in tudi ostalih žensk, ki ustvarjajo v različnih sferah kulture. Vzrok za nastanek tega projekta je v njihovem prepričanju, da imajo v kulturi, tako kot nasploh v življenju, manjše možnosti od moških.

Ženske iz Anglije so na Urad za žensko politiko naslovile prošnjo, da bi se v Sloveniji organiziral trodnevni posvet med Angležinjami in Slovenkami, ki se ukvarjajo s kulturniško dejavnostjo. Ker Urad za žensko politiko seveda ni nikakršna producentska hiša, pač pa je vladni urad, ki se ukvarja z ženskimi vprašanji, seveda ni imel nobenih ustreznih kadrov, ki bi tak posvet lahko izpeljali; Angležinje so tako predlagale, da to naredim jaz, ki sem delno tovrstne izkušnje že imela. Sprva so ponudile finančna sredstva za kritje posveta, pozneje pa se je izkazalo, da iz tega ne bo nič; tako je bilo na meni, da poleg same organizacije posveta poskrbim tudi za finance. To mi je dalo misliti, da bi bilo mogoče bolje, če bi bila takšna prireditev zasnovana širše, dostopna večjemu številu žensk; tako je nastal prvi koncept, kako naj bi tak festival izgledal. Želela sem, da bi ta festival pokrival vsa področja umetnosti, kar v Evropi, kjer so običajno tovrstni festivali specializirani na posamezna področja (recimo samo skladateljice, samo filmski festivali, …), ni ravno običajno. Edini tak festival, ki je bienalni, in ki vključuje vsa področja umetnosti, se dogaja v Hamburgu, vendar je programsko precej drugačen od našega. Poleg tega v Evropi na takšnih festivalih moški sploh ne smejo sodelovati, mi pa smo imeli drugačen odnos do tega; seveda morajo biti tiste, ki se s svojim delom predstavljajo – ženske, kar je poleg tega, kaj počnejo, s kakšno umetnostjo se ukvarjajo, tudi glavni princip selekcije, vendar pa se mi je zdelo neupravičeno, da bi bili moški, ki se zavedajo neenakopravnega položaja žensk v kulturi, izključeni iz organizacije festivala.

Sama izhajam iz gledališča, ki je pri nas zaenkrat še zelo hierarhično urejeno; to je predvsem gledališče režiserjev, ki so v glavnem moški, medtem ko je na primer večina dramaturgov žensk – iz tega je lepo razviden podrejeni položaj ženske v gledališču, saj kot dramaturginja le “pomaga” režiserju, nima pa odločilne vloge. Druga komponenta, ki sem jo pri nas vedno pogrešala v umetnosti, pa je socialni moment, se pravi, angažirana umetnost. S tem seveda ne mislim, da bi moralo biti umetniško delo nek politični pamflet, ki se ukvarja z družbenimi problemi, vendar je pozitivno, da umetnost reflektira družbeno stvarnost. Tu naletimo na številne fenomene, od ženskega vprašanja do gejevskega in lezbičnega vprašanja ter mnoga druga vprašanja družbenih manjšin, kot je odnos do tujcev in podobno. Medtem ko se v Ameriki in Evropi sodobna umetnost na družbeno realnost odziva, pa imam občutek, da je pri nas umetnost še zmeraj preveč formalistična, vsaj v gledališču; vse preveč je pod vplivom modernizma, kjer gre predvsem za formo, za raziskovanje umetnosti in za kar precejšnjo oddaljevanje od družbene stvarnosti. Eden ciljev festivala Mesto žensk je, da bi nekako poustvarili nek kulturni dogodek, ki bi opozoril, da je možno in nujno razpravljati o poziciji žensk v družbi in o poziciji žensk v kulturi. Po drugi strani pa gre za opozorilo, da obstaja ogromen segment kulture, ki je s strani producentov in distributerjev v glavnem prezrt.

Lesbo: Ali ste pri realizaciji festivala naleteli na težave ali nasprotujoča, odklonilna ali celo žaljiva stališča, glede na specifično vsebinsko naravnanost festivala, ki se ukvarja izključno s promocijo ženske kulture; kakšna je bila podpora raznih kulturniških institucij, na primer Ministrstva za kulturo in podobnih?

Uršula Cetinski: Prvo leto smo začeli pod okriljem Urada za žensko politiko, seveda pa smo želeli imeti določeno neodvisnost; ta proces je bil zelo dolg, ustanovili smo se kot Društvo za promocijo žensk v kulturi in smo bili registrirani tik pred festivalom.

Pri pridobivanju denarja sem sprva naletela na zelo posmehljiv odnos, češ, ženski festival, kaj nam bo to. Morda so bile ženske pri tem za spoznanje bolj napadalne od moških. Vendar je bil naš namen tudi ta – naj se ljudje izrazijo, kaj o tem mislijo. Tudi kritike so se po prvem festivalu v največji meri ukvarjale z vprašanjem, zakaj sploh tak festival, zakaj moških ni zraven, čeprav recimo nikjer ne razpravljajo o tem, zakaj že dve leti samo moški dobivajo nagrado Prešernovega sklada, ali pa primer Borštnikovega srečanja, kjer po pet ali deset let ni prisotna nobena režiserka, pa nihče ne govori, da je to moški festival, čeprav v bistvu je. Na drugi strani pa je veliko ljudi, ki so bili ideji naklonjeni.

Kritike po prvem in po drugem festivalu precej različne; prvo leto so se ukvarjale predvsem z vprašanji, zakaj ženski festival, ali lahko umetnost sploh ločimo na moško in žensko – kar je, brez dvoma, zanimivo vprašanje – in podobnimi. Nekateri komentarji so, žal, mejili že na fašizem – recimo, politični komentar v Delu v stilu “Uršula Cetinski zasmradila Cankarjev dom z menstrualno krvjo”, kar je bil eden izmed ekstremov v tisku. Že tedaj so nastale pa tudi povsem običajne kritike, ki so govorile predvsem o dogajanju samem. Po drugem festivalu, to mi je zelo všeč, pa so se ukvarjali predvsem s tem – ne glede na to, ali so predstavo pohvalili ali ne – kar so videli. To je v bistvu velik premik.

Razlika med prvim in drugim festivalom je bila v financah ter v obsegu. Drugi festival je imel dvajset dogodkov, prvi pa, ki je bil sicer časovno krajši, petdeset dogodkov, pri čemer smo financirali tudi tri knjige, kar nam je vzelo ogromno denarja. Pri pripravi drugega festivala smo imeli samo tretjino denarja v primerjavi s prvim letom, kar nas je primoralo k temu, da smo izpeljali tisto verzijo festivala, ki je bila predvidena v primeru bolj skromnih razmer.

Lesbo: Misliš, da se bo festival uspel obdržati in da bo postal tradicionalen?

Uršula Cetinski: Ja, mislim, da bo. Ne glede na to, koliko sredstev bomo zbrali, bomo skušali vsako leto nekaj narediti. Med drugim se je okoli tega festivala zbralo kar nekaj ljudi, ki dela na tem.

Lesbo: Ta festival je dejansko drugačen – v kulturni prostor vnaša feministične vsebine, vnaša alternative ustaljeni kulturi, pa vendar je postavljen v institucionalne prostore, kot je Cankarjev dom. Zakaj ne pride do kombinacije z, na primer, Metelkovo, do zlitja različnih prostorov in se tudi tako pokaže, da je mogoče preseči konvencionalno umeščanje kulture?

Uršula Cetinski: V bistvu je to povezano s financami. Naš interes je bil, da se čim več zgodi v Cankarjevem domu, ki je bil za nas brezplačen. Najdražji prostor je bil, recimo, KUD France Prešeren. Vsaka predstava rabi neko infrastrukturo in to stane. Cankarjev dom je bil koproducent, kar je pomenilo, da nam dajo prostore zastonj. Tudi meni bi bilo všeč, da bi se prostor izbiral na način, kot ga omenjate, in tudi glede na naravo predstave.Vsekakor bi bilo bolje dislocirati festival na različne punkte, od najbolj malomeščansko-buržoaznih prostorov, do prostorov, kot je Metelkova, Galerija Škuc, … Vendar, realno gledano, je to zelo drago, saj ti prostori nimajo zadostne infrastrukture.

Lesbo: Povezovalna tema zadnjega festivala je bilo pripovedovanje zgodb. Katera tematika bo osrednja, če to ni skrivnost, na prihodnjem festivalu?

Uršula Cetinski: Prav globalne povezovalne teme še nimamo, vendar je ena možnih tem, ki bo gotovo prisotna, seks. Ne seks v smislu erotike, pač pa seks v umetnosti. Druga tema, za katero smo že dobili veliko materiala, pa je terorizem. Možno je tudi, da bomo imeli vsak dan svojo temo in sploh ni nujno, da bo tema ena sama, globalna.

Lesbo: Na letošnjem festivalu so bile prisotne določene vsebine, ki niso bile dovolj konkretno poimenovane. Takšen primer je recimo lezbištvo. Laura Cottingham in Annie Sprinkle sta deklarirani lezbijki, pa je to v katalogu povsem zamolčano, kar je škoda, saj je festival enkratna priložnost, da se tovrstne vsebine javno izpostavijo in predstavijo. Zakaj se to ni zgodilo? Navsezadnje spolna usmerjenost avtoric gotovo pomembno vpliva na njihovo ustvarjalnost.

Uršula Cetinski: Strinjam se z upravičenostjo te pripombe. Odkrito rečeno, ne vem, zakaj se je to zgodilo. Mislim, da ne gre za to, da tega ne bi hoteli poimenovati. Verjetno je krivo to, da so ti promocijski teksti prišli skupaj z materiali, ki so nam jih poslali producenti. Za video je tekst prispevala ICA (londonski inštitut sodobnih umetnosti), mi smo tekst uporabili takšen, kot je prispel, ne da bi ga spreminjali. Eno opravičilo – če je sploh lahko opravičilo – je, da sva celoten katalog pripravljala sama s Koenom Van Daeleom, in to v precejšnji časovni stiski. Tudi sama vidim, da bi bile lahko nekatere stvari boljše. Sicer pa, kar se tiče lezbištva, je bil zame osebno na tem festivalu najboljši prispevek film Antonia.

Lesbo: Ravno danes je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Alme Karlin. V zvezi z lansko predstavo Alma me zanima, če bi danes dramo napisali enako, če bi jo pisali znova?

Uršula Cetinski: Tebi ni všeč, da sta zaljubljeni (Alma Karlin in njena prijateljica Thea Gamelin, op. avtoric) in da srečno živita do konca življenja? Kaj ti ni všeč? Osebno sem bila zelo zainteresirana glede vprašanja, ali je bila Alma Karlin lezbijka, ali ne. Vendar, potem ko sem pregledala ogromno dokumentarnega gradiva, razna pisma med njo in Theo, mislim, da jo je seksualnega stališča še najbolj zadela Svetlana Slapšak v svoji recenziji v Maski, kjer je menila, da je bila Alma biseksualka. Jaz, po tretji plati, celo mislim, da ni bila niti biseksualka, ampak povsem aseksualno bitje. Bila je namreč tako neverjetno produktivna – vsak dan je napisala po šestnajst pisem, tri pesmi in tako dalje, da ne vem, kdaj naj bi sploh imela čas za seksualno življenje. Mislim, da je bila bolj kruta, kot bi jo želeli danes prikazati.

Predvsem do Thee. To je razvidno iz njenih opomb v pismih, kjer Almi očita precejšnji egoizem. Dejstvo je, da je je Alma povabila Theo k sebi predvsem z namenom, da bi bila njena menažerka in da bi jo prodajala po Švedskem. Zgodilo se je, da sta vse življenje ostali skupaj. Mislim, gre za zelo čudno razmerje, za katerega ne vem, kdo je koga ljubil, ampak, ko sem stala na njunem grobu, se mi je zdelo, da je tu vendarle šlo za veliko ljubezen. Razmišljala sem seveda tudi o tem, če sta skupaj spali, če sta imeli kaj seksa. Ugotovila sem, da sta bili tudi zelo versko navdahnjeni, skoraj na polovici verske blaznosti. Thea je na primer končala teološko fakulteto, ko je bila stara sedemdeset let. Vsa mešanica njunega odnosa ter to, da se mi zdi, da sta bili obe zaljubljeni v istega moškega, ki sta ga skrivali med vojno, ne vem … tu je preprosto toliko komponent, da sem se odločila, da gre za ljubezen, nisem pa specificirala, za kakšno ljubezen gre.

Lesbo: Zanimivi so tudi Almini kontakti s Selmo Lagerloff (švedsko pisateljico, Nobelovo nagrajenko za literaturo), ki je bila lezbijka?

Uršula Cetinski: Tu gre bolj za kontakte med Theo in Selmo, pa še to bolj formalne. Okoli Alme je sploh dosti mitologije. Če si kaj očitam v zvezi z dramo, je to, da sem iz nje poskušala narediti prototip vztrajne in pogumne ženske. Izpustila sem na primer dejstvo, da je petkrat v življenju poskušala narediti samomor. Tako, da je Alma kar precej idealizirana, vse komponente pa sem speljala v nit njenega potovanja in iskanja same sebe in tega, da se po eni strani zaljublja v moške, po drugi strani pa ji ne ustrezajo. To je samo ena izmed milijon Alm, ki iz Alminega življenja lahko nastanejo. Res bi težko trdila, da je bila Alma lezbijka, zelo težko. Niti ne vem točno, kakšna naj bi bila definicija lezbijke. Ta pisma med njima so zelo topla, recimo, Alma piše: “Dragi moj koderček”, ali nekaj takega. Vendar, tukaj je treba biti zelo pazljiv, saj je bil tip pisanja na začetku tega stoletja zelo drugačen od današnjega načina pisanja. Mislim, da je bil to zelo intelektualen par, ki je seksualno področje sublimiral v tej svoji kreativnosti.

Lesbo: Po novem ste direktorica umetniškega programa v Cankarjevem domu. Zanima me, ali mislite v svoj program umestiti tudi obrobne oziroma manjšinske teme, kot to rade počnejo ženske na vodilnih položajih v tujini?

Uršula Cetinski: No, moj naziv se glasi Voditeljica gledališkega programa. V Cankarjevem domu je program za leto 1997 že okvirno narejen, jaz pa sem to službo nastopila šele pred kratkim. Moja prva naloga bo predvsem realizacija tega, kar je moj predhodnik, Boris Pintar, že naredil. Šele leta 1998 bodo prišle na vrsto moje zamisli. Želim si, da bi bil pri slovenskih koprodukcijah Cankarjev dom odprt za inovativno umetnost in za mlade avtorje in avtorice, saj tisti, ki šele začenjajo, nimajo kaj dosti možnosti. Drugi pomembni segment je, da bi moral Cankarjev dom vsako leto podpreti en razpis za dramo, pri čemer bi si vsako leto želela neko globalno temo, ki bi bila socialne narave. Kar se tiče svetovne produkcije, bi se rada izognila enostranskosti. Rada bi vpeljala na primer one-women ali one-man showe, talk showe, skratka, vse mogoče oblike gledališča in zelo različne stvari, tako vsebinsko, kot izrazno. V gledališču ne bi rada pristala na hierarhijo, zakaj ne bi imeli ljudje priložnost imeti širšega profila? Sicer pa so to zaenkrat le sanje in zamisli, bomo videli.

Morda bi dodala še to, da v mesecu juniju (Evropski mesec kulture) pripravljam serijo body-art performansov in obstaja možnost, da bo znotraj tega dogajanja nastopila tudi Annie Sprinkle.

literatura

— Sara Lubej: Piranhi

po treh tednih -boom! ja, se že
poznava.
potem jo srečam na veceju, če
imam kak cigaret.
roke v žep, išči, hitro,
hitro, da ne uide, prižgem in
ona
svoj thanx. jo božam
po licu in po glavi,
kaj ti je, povej mi, povej.
pri meni besede daleč predaleč.
ustnice se tresejo in
nič si ne morem. popolnoma.
vse naokoli dvoobrazni mrhovinarji:
eden za drugim
kapljajo in samo o tem
kako je
ona
bad in da nič ne dela,
kako samo za cigarete
in še in še.
gor dol vsi me prav nič ne briga.
ona
pleše in to je zame vse. potem
je v kletki dvakrat
petinštirideset s
pavzo – takrat vsi v
njo.
boginja plesa, kraljica prostora.
divja, hoče ven, vse se bliska treska grmi …
in z nastopom se niti slučajno
ne konča.
preveč, da bi sploh o tem.
jaz tako, mrhovinarji pa še kar
tekajo in stegujejo.
vseeno, danes vidim samo vodnarke in ribe. pa še to
le tiste,
ki zdrobijo vse kosti.

— Pismo za Annie, Odlomek iz knjige pisateljice Nancy Garden, prevod Dušanka Zabukovec

V glavnem je bila kriva bližina. Tako močno sem si želela govoriti o tem, da me je kar v grlu stiskalo.

Spominjam se, obe sva gledali, kako se sonce počasi spušča za obzorje, nebo na zahodu je bilo rožnato in rumeno. Še zdaj vem, kako je voda nežno pljuskala ob pomol in veter je nosil po plaži ovitek bombona, mislim, da treh mušketirjev. Annie se je stresla.

Ne da bi razmišljala, sem jo objela okoli ramen, da bi jo ogrela. Še preden sva se zavedli, kaj se dogaja, sva se objemali in Annine mehke in nežne ustnice so poljubljale moje.

Ko sva končno spoznali, kaj se dogaja, sva skočili narazen. Annie se je ozrla proti morju, jaz pa sem strmela v ovitek bombona. Odneslo ga je še naprej od polom-ljenega pomola in se je zataknil za neko skalo. Da bi si dala s čim opraviti, sem stopila tja in si vtaknila papirček v žep. Potem pa sem kar stala tam in tudi jaz strmela v vodo, ne da bi na karkoli mislila. Spominjam se, kako sem si želela, da bi me veter dobesedno prepihal, mrzel, čist in oster.

“Liza,” me je tiho poklicala Annie. “Liza, prosim, vrni se.” Del ene se je upiral, drugi del pa si je to želel in ta del je zmagal.

Annie je z nohtom izdolbla luknjico v sesedajoč se pomol. “Zlomila si boš noht,” sem rekla, ona pa me je samo pogledala in se nasmehnila. Gledala je nežno, trpeče in malce preplašeno, njene ustnice pa so se še naprej smehljale. Potem ji je veter pihnil pramen las prek mojega obraza in morala sem se odmakniti.

Roko je nalahno položila na mojo, tako da se me je komaj dotikala. “Meni je prav,” je šepnila, “če je tudi tebi.”

“Ne vem,” sem rekla.

V meni je divjala vojna: vseh peklenščkov nisem niti prepoznala. Eden je govoril: “Ne, to ni prav. Veš, da je narobe, grdo in grešno.” Drugi je zatrjeval: “Nikoli ni bilo nič tako prav, naravno, resnično in dobro.” Spet tretji je trdil, da je še prezgodaj, četrti pa sploh ni maral misliti na to, temveč bi Annie najrajši objel in jo neskončno dolgo držal v naročju. Bili so še drugi glasovi, vendar ne dovolj jasni, da bi jih ločila.

“Liza,” je govorila Annie, “Liza, tega nisem vedela. Mislim, spraševala sem se, ali se bo to zgodilo. Se ti nisi?”

Odkimala sem. Nekje globoko v duši pa sem vedela, da sem nekaj slutila.

Annie si je odvihala ovratnik, da je pokrila vrat, jaz pa sem se želela dotakniti njene kože tam, kjer se je je dotikal ovratnik. Bilo je nekako tako, kot bi si jo od nekdaj želela pobožati, le da tega nisem vedela.

“Jaz sem kriva,” je tiho rekla Annie. “Včasih, še preden sem te spoznala, sem pomislila, da sem mogoče lezbijka.” Besedo “lezbijka” je izgovorila brez težav, kot bi ji bila v takem primeru domača.

“Ne,” se mi je posrečilo izdaviti, “ne, nihče ni kriv.” Vem, da sem kljub omam-ljenosti čutila, da to velja tudi zame, vendar si tega nisem mogla ne misliti ne priznati, vsaj tedaj še ne.

Annie se je obrnila, me pogledala in zaradi žalostnega izraza v očeh bi jo najraj-ši objela. “Šla bom, Liza,” je rekla in vstala. “Nočem te prizadeti. Mislim, da si ti tega ne želiš, torej sem te že prizadela in, o Bog, Liza,” je rekla in me pobožala po obrazu, “tega nočem, tako rada te imam. Saj sem ti povedala, da se zaradi tebe počutim bolj resnično, bolj stvarno, bolj živo kot sem kdaj mislila, da se lahko počutim. Več mi pomeniš kot sto Kalifornij, čeprav ni samo to…”

“Ti več pomenim kot vse tiste bele ptice?” sem izdavila kljub cmoku, ki sem ga znova začutila v grlu. “Kajti tudi ti mi pomeniš več kot karkoli ali kdorkoli drug, Annie, več kot … Oh, kaj pa vem! Več kot vse drugo, ampak saj nočem reči tega. Ti si … Annie, mislim, da sem zaljubljena vate.”

Svoje besede sem slišala, kot bi jih izgovoril kdo drug. V trenutku, ko sem jih izgovorila, pa sem bila bolj kot o vsem drugem na svetu prepričana, da so resnične.

Draga Annie,

ravnokar sem se spominjala počitnic ob zahvalnem dnevu in plaže blizu otoka Coney. Annie, boli me od hrepenenja po tebi …

Liza je pismo zmečkala, ga potem zgladila, nazadnje raztrgala na koščke in odšla ven.

V mrazu je hodila ob reki Charles. Zrak je bil oster zaradi bližajoče se zime in neka jadrnica se je le s težavo upirala sunkom vetra. Tip na jadrnici mora biti nor, je odsotno pomislila. Jadro mu bo zamrznilo, roke se mu bodo prilepile na krmilo in morali ga bodo odtrgati z njega …

Annie, je pomislila, to ime prežene iz misli vse drugo, Annie, Annie …

Ameriška pisateljica Nancy Garden se je rodila 15. maja 1938 v Bostonu. V svojem razgibanem življenju je napisala več kot dvajset knjig za otroke in mladino in se ukvarjala z zelo različnimi poklici in dejavnostmi, povezanimi z umetnostjo in besedo: bila je učiteljica, založnica, igralka in svetlobni tehnik v gledališču. Danes vodi tečaje za kreativno pisanje in sodeluje pri številnih literarnih revijah, najraje pa predava otrokom in mladini o književnosti, literaturi in založništvu.

Knjiga “Pismo za Annie” – v izvirniku “Annie on My Mind” (1982) – je izšla v prevodu Dušanke Zabukovec pri zbirki Odisej založbe Mladinska knjiga leta 1996. Zgodba o Lizi in Annie je pripoved o dilemah in odločitvah dveh srednješolskih deklet, ki se zavesta, da njuno prijateljstvo prerašča v nekaj posebnega, nežnega in skrivnostnega.