
Nataša Velikonja
Lezbični bar
Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2011
Tam so me čakali Renée Vivien, Djuna Barnes, Quentin Crisp, James Baldwin, Jean Genet, Pier Paolo Pasolini s svojimi ragazzi, Sadie Lee s svojimi aMY Lamé, striptizetami in Holly Woodlawn, Antony, Rufus Wainwright, mrtvi in živi, utelešeni v prastari kulturi stoične melanholije, kultiviranega ljubezenskega suspenza, fantazmagorije romanc, ki ne obstajajo nikjer v fizičnem svetu, temveč zgolj v conah somraka zavrnitev, nasilja, sanj in umetnosti.
Tam sem se znašla, naenkrat, kako znova gledam film “Ubijanje sestre George” Roberta Aldricha iz leta 1968 in povsem drugače razbiram staro, zajedljivo sestro George, ki v zadnjem prizoru, ko ostane brez ljubimke in brez dela, razbija po filmskem studiu scenske elemente, tudi krsto, v katero naj bi položili njen filmski lik, rekoč: “Še prekleta krsta je laž!”