Nataša Velikonja
OSTANI
Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2014
“Nataša Velikonja je sociologinja in borka za pravice istospolno usmerjenih Ostani pa je že njena peta pesniška zbirka s katero nadaljuje tradicijo ljubezenske in družbenokritične poezije. Že prva pesem Ko naju ni bilo jasno napove glavne teme zbirke – raziskovanje in opisovanje lezbičnega življenja in lezbične scene soočanje s problemi nesprejemanja v družbi in obenem soočanje s problemi v vsakdanjih odnosih z iskanjem samega sebe z iskanjem svojega prostora pod soncem. Gre za ljubezensko poezijo združeno z elementi liričnosti družbenokritičnosti ter nenehnega nihanja od intimnega do javnega skozi celotno zbirko pa lahko začutimo močne občutke jeze in nezadovoljstva.” Neža Poznič; Bukla 109
Po sedmih letih pesniškega premora torej sledi peta pesniška zbirka Nataše Velikonja z naslovom »Ostani«. Kot smo vajeni v njeni pesniški govorici, je tudi tokratna zbirka prepoznavna mešanica liričnosti, ljubezenske poezije in družbenokritičnih elementov. Njena osrednja tema je ljubljanska lezbična scena, lirsko-kritični vpogled vanjo, presek družbenega in intimnega. Skozi 50 pesmi v prozi obdela različne vidike življenja na lezbični sceni: ljubezen, seks, telesnost, medosebne odnose, način komunikacije, družabno življenje, politični kontekst, kulturno atmosfero, homofobijo, konec koncev, razmerja moči, ki prečijo vse družbenosti. Nataša Velikonja je predvsem ljubezenska pesnica, toda prepoznavna značilnost njene poezije je njeno pojmovanje ljubezni, ki je ne jemlje kot izolirano, aseptično transcendenco, temveč kot enega od elementov oblastnih razmerij, razmerij moči, ki se v sodobnem, divergentnem, destrukturiranem svetu, v svetu golega preživetja, med prvimi razkriva kot zgolj fiktivno humanizirajoča družbenost. Zato tam, kjer bi bralec in bralka pričakovala nežne transcendentne impresije srca, naletita na surovost, brutalnost in teror ljubezenske stvarnosti.
V digitalni dobi, kjer se zdi, da vse, kar je zgradila moderna civilizacija, izginja, kjer je vse razdrobljeno v nepovezane, samozadostne in neodzivne enote ali preoblikovano v spektakel, Velikonja vendarle poziva k ohranitvi osnovnih postulatov moderne, na racionalnosti temelječe kulture, družbe, humanosti in subjektnosti. Od tod tudi naslov zbirke »Ostani«. Knjiga popisuje, kako spremembe v splošni družbi odmevajo na lezbični sceni; enostavno povedano, gre za lezbično zgodbo v antisocialnem svetu; gre za umetniško refleksijo lezbične skupnosti, ki je v zadnjih desetletjih dosegla svoje mesto v družbi, vendar pa jo sedanja družbena dinamika znova potiska k socialni izoliranosti in izginotju iz javnega prostora – tokrat ne le zaradi frontalne homofobije, temveč tudi zaradi prikritih antisocialnih in antipolitičnih sil digitalne kulture. Velikonja padce družbenih platform, ki so sprva bili zastavljeni emancipatorno, sicer ne analizira le preko primera določene subkulture, lezbične skupnosti, temveč tudi preko padca mest, ki le s težavo ohranjajo elementarno družbenost, oziroma padca urbanosti kot nekdanje, danes pa minevajoče platforme različnosti. S pozivom »Ostani« skuša pesnica odpraviti – ali morda samo malce odložiti – neizbežnost popolne prepustitve tej divergentni, distančni, digitalni kulturi.