Shari Benstock

ŽENSKE Z LEVEGA BREGA

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2004
Prevod: Nataša Velikonja

Delo s provokativnim naslovom »Homo konzerve« je esejistično delo, katere avtor je ameriški novinar Richard Goldstein. Original je izšel leta 2002, v ZDA je naletel na burne odzive. Goldstein je avtor, ki svojim s pronicljivim peresom razgalja homofobijo v sodobni ameriški družbi, zaradi česar je naletel na nemalo težav.

Esejistično delo »Homo konzerve« govori o identitetno in politično raznoliki queer skupnosti v ZDA (queer je generični izraz za množico seksualnih in spolnih identitet, ki ne pristajajo na zahodne, belske, hetero normative). Ta raznolikost queer identitet je tarča napadov s strani konzervativnih, desničarskih državnih politik, ki gredo z roko v roki z represijo krščanske cerkve.

Goldstein pravi, da Busheva politika ustvarja klimo javnega in medijskega ignoriranja vprašanj gejev in lezbijk ter queer skupnosti, zaradi česar je gejevski in lezbični aktivizem izgubil svoj mobilizacijski potencial, moč in vpliv. Gre za umetno ustvarjanje notranjih konfliktov, katerega cilj je oslabitev emancipatornih gibanj. Pri tem je bistveno vlogo odigrala gejevska desnica.

Ta konflikt je avtor ilustriral s primeri iz polja gejevske desnice, z vplivnimi javnimi osebnostmi, publicisti in teoretiki, ki preko množičnih medijev plansko in sistematično širijo homofobijo. To počnejo tako, da javno smešijo, diskreditirajo geje in lezbijke, trans-osebe in druge queer identitete ter emancipatorna gibanja, ki se nočejo integrirati, asimilirati in ukloniti diktaturi heteroseksualnosti. To so tisti javni ali skriti/zaklozetirani homoseksualci, ki si prizadevajo za nasilno asimilacijo manjšin in popolno podreditev v večinski kalup, denimo, Camille Paglia, Norah Vincent ali Andrew Sullivan, akademsko izobraženi ljudje, ki svoja dela objavljajo v prestižnih založbah in visoko-nakladnih časnikih, kot npr. New York Times, Los Angeles Times in celo v nekaterih levičarskih časopisih, npr. Village Voice.

Ne le pisci, tudi zaklozetirani politiki in druge javne osebnosti, ljudje in šov biznisa, mode, reklamne industrije, s kapitalsko in družbeno dominantnih pozicij, širijo nestrpnost do nekonvencionalnih, nekonformističnih spolnih in seksualnih identitet, do svobode, individualizma, do človekovih pravic manjšin.

Goldstein opozarja, da z legalizacijo homoseksualnih porok bitka za emancipacijo gejev in lezbijk in drugih manjšin še daleč ni dobljena. Gej desnica je poskus notranjega razdora, zlasti v kontekstu gejevskega in lezbičnega aktivizma, in poskus odvračanja pozornosti od resničnih družbenih problemov.

S prevodom »Homo konzerv« je v slovenskem prostoru dostopno eno najradikalnejših in najzanimivejših del v svetovnem merilu. Naslovnica: Carlos Aires, »Happily ever after« (dobitnik belgijske nagrade za najboljšega mladega umetnika na področju likovne umetnosti, 2005).

RECENZIJE

Delo, 13. maj 2005:

»Iz tiskarne: Shari Benstock – ‘Ženske z levega brega’«

Kot opozarjajo pri založbi, sodi pričujoče delo med najbolj referenčne, svetovno priznane študije s področja literarne, kulturne in umetnostne zgodovine, pa tudi med klasična dela študij spolov in seksualnosti. Gre za obravnavo prispevkov več kot 20 ameriških in angleških izseljenk v literarnem Parizu med letoma 1900 in 1940, katerih moč in razum sta napajala kulturo literarnega modernizma. Mesta teh žensk so bila pogosto obravnavana kot obrobna v modernističnem gibanju. Dandanes se imena nekaterih pojavljajo le še v opombah biografij Jamesa Joyca, T.S. Eliota, Ezre Pounda in drugih moških pisateljev ali pa v anekdotičnih zgodbah, spominih in literarnih študijah Pariza med obema vojnama. Druge ženske, kot denimo Djuna Barnes, Colette, Anais Nin, Gertrude Stein in Edith Wharton, pa so se obdržale v širši zavesti kot pomembna imena tedanjega literarnega prizorišča. Shari Benstock dokazuje, da je ustaljena teza literarnih zgodovinarjev, da so modernistično literarno gibanje 20. stoletja ustvarili moški, enostranska. Ustvarile so ga tudi številne ženske, ki so iz različnih razlogov (zaradi lezbištva, barve kože, nekonvencionalnosti…) prišle v Pariz ter se pridružile bohtečemu umetniškemu življenju na levem bregu. Pri analizi se je avtorica, sicer profesorica na katedri za angleški jezik na Univerzi Miami na Floridi, odločila za poststrukturalistične metode: kombinirala je literarno kritiko, socialno in politično zgodovino, biografije, kronike, dela navedenih in spremljevalnih umetnikov in umetnic. Rezultat je knjiga, ki se bere kot privlačen biografski popis teh pomembnih, a pogosto pozabljenih žensk, hkrati pa tudi kot revizija ustaljenih postulatov literarne zgodovine.
V.P.S.