Colette

ČISTO IN NEČISTO

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2008
Prevod: Nataša Velikonja

Pisateljica Colette (1873-1954) je ena od francoskih najbolj priljubljenih avtoric, njihov, kot radi rečejo Francozi, »nacionalni zaklad«. V slovenskem jeziku imamo od njenih več desetin knjig, čistih klasik, prevedenih le peščico: omenimo naj »Potepinko«, ki je v prevodu Edvarda Kocbeka izšla leta 1960, »Lepotec Cheri«, ki ga je prevedel Silvester Škerl leta 1961, »Zeleno žito«, ki ga je leta 1962 prevedla Asta Znidarčič, ter »Claudinin dom«, ki ga je leta 1991 prevedla Radojka Vrančič. Letos smo dobili njen peti roman, »Čisto in nečisto«, v prevodu Nataše Velikonja.

Roman »Čisto in nečisto« je, kot piše v uvodnih besedah Judith Thurman, Colettina biografinja, »študija narave in zakonov erotičnega življenja«. Gre za »niz dialogov, pomešanih s pripovedjo in komentarji, med iskalko resnice, Colette, in vrsto poročevalcev, ki jih sama pisateljica opiše kot ‘nespokojne duhove, ki še niso okrevali od ran, ki so jih utrpeli v preteklosti, ko so naravnost ali od strani treščili v tisto pregradno čer, skrivnostno in nedoumljivo, v človeško telo’«. Delo predstavlja, piše v nadaljevanju Thurmanova, »predirno obravnavo homoseksualnosti, promiskuitete, mizoginije in starodavne sovražnosti med spoloma, hkrati pa za razmišljanje o tem, kako človeška bitja erotizirajo – s tragičnimi posledicami – svoje čustvene vezi«.

Sama Colette je želela, naj beremo »Čisto in nečisto« kot njeno dokončno besedo o tej temi – kot njen »osebni prispevek k celokupni vsoti našega poznavanja čutov«. Imela ga je za svoje najboljše delo, kot tisto, ki bo najverjetneje preživelo svoj čas. Zdi se, da je ocena pravilna, četudi je daleč stran od dejstva – pravi Thurmanova – da gre tudi za njen najbolj pristopen ali najbolj znan roman.

Roman »Čisto in nečisto« je v verziji, kot jo imamo danes pred seboj v slovenskem prevodu, izšel leta 1941, četudi ga je avtorica začela pisati že vsaj desetletje prej. Razdeljen je v devet poglavij, v devet spektrov človekovega seksualnega vedenja in v vsakem od njih nastopajo osebe, ki jim je skupnih več lastnosti, ki so vznemirjale družbene normative poznega fin de siecla, obdobja preloma iz 19. v 20. stoletje, in ki vznemirjajo družbene normative še dandanes: vsi liki se upirajo predpisanim standardom želje in vsem sentimentalnostim ter ostalim konvencijam na področju telesnosti, pa naj gre za maskuline Nove Ženske, za Don Juane, za lezbijke ali homoseksualce – na kratko, za vse lahkomiselne in nemoralne duše, ki jim Colette pravi njeni »preživeli« tovariši, ki jih je, tako kot njo, »ladja brez jambora odvrgla na skalnato obalo« – ladja, imenovana Eros.

V štirih poglavjih romana je tema lezbištvo, v enem moška homoseksualnost in v ostalih različna, nekonvencionalna moško-ženska razmerja. Vse odlikuje to, čemur pravi Colette »nečisto« – to je, ekscesno (seksualno) obnašanje, a tudi, po drugi strani, »čisto« – to je, iskanje celosti, komplementarnosti med dvema osebama, ki pa jo je avtorica rezervirala le za žensko homoseksualnost.

Osebe romana so resnične, seveda s tem, da so njihove identitete predelane: tako naletimo na fatalno Charlotte, žensko z mlajšim ljubimcem, ki jo Colette sreča v pariškem opijskem gnezdu; srečamo staro slovito kurtizano in igralko, biseksualno Amalio X; markizo de Belboeuf, poznano kot Missy, v romanu La Chevaliere, aristokratinjo, lezbično transvestitko, s katero je Colette živela med leti 1905 in 1911; Colettino prijateljico, lezbično pesnico Renée Vivien; Eleanor Butler in Sarah Ponsonby, dami iz valižanskega Llangollena, znamenit angleški lezbični par iz 19. stoletja; naletimo na premnoge Don Juane, denimo na Damiena in ostale, ki jih je, zanimivo, avtorica izpisovala po prijatelju Edouardu de Maxu, vodilnem igralcu tistega časa, slavnem zapeljevalcu moških in sloviti osebnosti gejevskih družb.

Naj omenimo tudi zelo pomemben podatek, da je roman »Čisto in nečisto« nekakšen Colettin komentar na Proustovo »Sodomo in Gomoro«: kljub občudovanju, ki ga je avtorica gojila do njegovega dela, pomeni »Čisto in nečisto« nekakšen napad in hkrati širitev njegovega portreta »invertiranke«, lezbijke. Proustove portrete homoseksualnosti, predvsem lezbijk, je pariški lezbični krog, v katerega je sodila (poleg Renée Vivien, Natalie Barney, Djune Barnes in mnogih drugih) tudi Colette, precej kritiziral.

Colette s tem romanom torej ponudi svoje videnje ženske homoseksualnosti – ki mu daje, kot smo že omenili, idejo čistosti (skladnosti, komplementarnosti, preživetvene strategije, celosti v odnosu med dvema osebama). Ameriška zgodovinarka Shari Benstock (njeno študijo »Ženske z levega brega« smo izdali pred nekaj leti) prav zaradi podrobnega Colettinega obravnavanja lezbištva uvršča roman »Čisto in nečisto« – poleg romana »The Well of Loneliness« Radclyffe Hall, del Gertrude Stein, nekaterih besedil Virginije Woolf in drugih – med najboljše primere »lezbičnega modernizma«.

Roman je prevedla Nataša Velikonja. Fotografija na naslovnici z imenom »showmeyourboobiez« je delo fotografinje Bojane Rudović Žvanut, za oblikovanje pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza. Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov, finančno pa jo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.