Nataša Sukič

OTROCI NOČNIH ROŽ

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, št. 19, 2008

Otroci nočnih rož so druga zbirka kratkih zgodb Nataše Sukič, ki sledi predhodnemu delu Desperadosi in nomadi, ki je izšlo pred štirimi leti. Zgodbe Nataše Sukič se uvrščajo v lezbično prozno pisavo, avtorico pa umeščajo znotraj prodornega vala sodobnih slovenskih prozaistk in pesnic, ki prinašajo svež veter samozavestne, družbenokritične in osebnobrezkompromisne ženske homoerotične dikcije.

Zbirka zgodb obsega šest kratkih zgodb, ki obravnavajo teme smrti, umiranja, bolezni, zalezovanja, identitete, odtujenih odnosov, nasilja nad šibkejšimi, transseksualci in transvestiti, teme nadzorovanja, kaznovanja in seksualnosti. V zgodbah je avtobiografski moment vseskozi prisoten, zgodbe so napisane prvoosebno, skozi njih pa Nataša Sukič beleži svoja opažanja in reakcije na svet, ki jo obdaja. Izbiro poetičnega naslova zbirke avtorica utemeljuje skozi misel in izkušnjo, da lahko homoseksualci in transseksualci “v polnem smislu zaživimo, se izrazimo šele na ‘sceni’, med sebi enakimi. Takrat smo kot nočne rože, ki razprejo svoje cvetove v temi, daleč proč od ostrine dneva, proč od kanibalov, njihovih neusmiljenih oči”.

Suzana Tratnik o knjigi Otroci nočnih rož:

Otroci nočnih rož so druga zbirka kratkih zgodb Nataše Sukič, ki sledi predhodnemu delu Desperadosi in nomadi, ki je izšlo leta 2005.
Zgodbe Nataše Sukič uvrščamo v lezbično prozno pisavo. Sukičeva se pridružuje vrsti prodornega vala sodobnih slovenskih prozaistk in pesnic, ki prinašajo svež veter samozavestne, družbeno-kritične in osebno brezkompromisne ženske homoerotične dikcije.

Avtorica sama pravi, da je ta poetični naslov izbrala, ker homoseksualci in transseksualci »lahko v polnem smislu zaživimo, se izrazimo šele na ‘sceni’, med sebi enakimi. Takrat smo kot nočne rože, ki razprejo svoje cvetove v temi, daleč proč od ostrine dneva, proč od kanibalov, njihovih neusmiljenih oči.«

Delo obsega šest kratkih zgodb (Spremenjena stanja, Zakon močnejšega, Štiri izpovedi bolestnega uma, Oko, Ubij me!, Izguba). Zgodbe so notranje dodatno razčlenjene, sledeč lastni dinamiki. Tako kot Desperadosi in nomadi so tudi Otroci nočnih rož svobodne oblike in nelinearne dikcije. Na videz fragmentirana in kronološko nelinearna pripoved, ki mestoma preskakuje ali se celo ponavlja, se pne skozi logični mentalni in časovni lok, ki vsako zgodbo zaokroži kot samosvojo celoto.

Če v prvi knjigi pisateljica občuteno opisuje odtise družbene represije na lezbičnem telesu, od koder izvirajo različne oblike tesnobe in odtujenosti, se tokrat njen pogled ustavlja na razširjenem spektru obrobnih, odrinjenih, prikrajšanih in nezaželenih identitet – homoseksualcev, transeksualcev, transvestitov, žensk, šibkih, umirajočih. Literarne osebe, razen transeksualcev, nimajo imen. Na ta način Sukičeva opozarja na brezimnost marginaliziranih identitet v močvirju večinske kulture, s poimenovanjem najbolj odrinjenih eksistenc pa razgalja hipokrizijo heteronormativnosti in podeljuje moč najbolj nemočnim. Avtorico še posebej zanimajo pojavi sovraštva in nasilja do drugačnosti; skozi svojevrstno diskurzivno analizo išče miselne označevalce, iz katerih se rojeva sovraštvo do različnih manjšin. Skozi iskanje izvorov populističnega, primitivnega sovraštva do drugačnosti, plast za plastjo odkriva nemoč tistega, ki sovraži; na ta način mentaliteto nasilja razoroži, osmeši in poniža.

Avtobiografski moment gotovo pomeni pristno, neposredno izkušnjo, ki jo avtorica živo preslika v besedilo. »Avtobiografski moment je v mojih zgodbah vseskozi prisoten. Zgodbe so napisane prvoosebno, pišem o sebi in iz sebe, zato mi je osebno bližja neposredna, avtentična izkušnja. Beležim svoja opažanja in svoje reakcije na svet, ki me obdaja. Kje tukaj vstopi domišljija? Že prej sem omenila, da se pri pisanju prepuščam toku asociacij in tudi na ta način raziskujem, kaj vstopa na mesto belih, praznih lis v spominu. Ugotavljam, da je to tisti prostor, v katerem se moja fantazija najraje udejanja skozi fantazme, osebne mitologije, metafore. Seveda so tu še druge stvari, ki zadevajo fikcijo, denimo, osebe, ki nastopajo v zgodbah, so pogosto kombinacija različnih ljudi iz realnega življenja, tudi časi in dogodki so pomešani, spremenjeni.« (Intervju z N.S., Književni listi 2007)

Za Natašo Sukič je značilno, da občutke tesnobe, ujetosti, odtujenosti in strahu neopazno, vendar zavestno preliva v samega bralca ali bralko, ki s podoživljanjem eksistencialne klavstrofobije hkrati doživlja tudi svojevrstno katarzo.

Teme Otrok nočnih rož so teme smrti, umiranja, bolezni, zalezovanja, identitete, odtujenih odnosov, nasilja nad šibkejšimi, transseksualci in transvestiti, teme nadzorovanja, kaznovanja, seksualnosti.

Fotografija na naslovnici: prizor iz filma Obiskovalec Eme Kugler, za oblikovanje pa je poskrbel oblikovalski duet Phant & Puntza. Knjiga je izšla v nakladi petsto izvodov, finančno pa jo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

*
V drugi kratkoprozni zbirki Sukičeve najdemo šest kratkih zgodb, nekatere med njimi so razdeljene še na podzgodbe. V primerjavi z njeno prvo zbirko Desperadosi in nomadi so nove zgodbe iz Otrok nočnih rož še bolj sklenjene, saj med branjem ugotavljamo, da junaki in junakinje prehajajo iz ene pripovedi v druge, včasih nam avtorica osvetli eno, potem drugo ali tretjo plat. Kar se nam morda sprva zazdi kot nekoliko izoliran opis umirajoče ženske ali znanstvenofantastični vložek, se ob prebiranju druge zgodbe pokaže za nujen odgovor in spomin telesa oziroma odraz osebne apokalipse in izgube. Intimistične usode so nepovratno prepletene in usmerjane z družbenim »očesom«, ki ne samo da nadzoruje misli, dejanja ali spol, ampak določa tudi trajektorijo, po kateri se sme gibati telo. A ko v Zemljo trči komet in dobro organizirana vlada namerava evakuirati vse prebivalce, razen na smrt obsojenega v zadnji zgodbi Izguba, se pokaže, da so vsa prizadevanja oblasti že v osnovi nesmiselna, če že ne zla, saj služijo zgolj izpopolnjevanju nadzorovanja, tako tistih, ki so vpisani v stran žrtev, kakor onih, vpisanih v stran nadzornikov.