Nataša Velikonja

POLJUB OGLEDALA

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2007

»Poljub ogledala« je četrta pesniška zbirka pesnice Nataše Velikonja, sicer tudi dolgoletne lezbične aktivistke, esejistke in prevajalke del s področja lezbične in gejevske teorije. Nataša Velikonja sicer velja za prvo lezbično pesnico na Slovenskem: njen prvenec »Abonma« iz leta 1994 je označen kot prva knjiga z izrecno lezbično liriko. Na podoben način so bile tudi vse druge njene pesniške zbirke – »Žeja« iz leta 1999 in »Plevel« iz leta 2004 – deležne visoke kritiške in bralske pozornosti.

Tudi pričujoča pesniška zbirka, imenovana »Poljub ogledala«, popelje bralca, bralko, tako kot poprejšnje knjige, v ljubezensko liriko z lezbično tematiko – in tudi tokrat je lezbična tematika obdana z aktualnimi družbenimi konteksti: družbeni konteksti pravzaprav določajo status lezbičnosti in torej definirajo tudi pozicijo glavne, prvoosebne poetske osebe. Vendar pa se ta glavna oseba nikakor ne prepušča niti melanholiji niti družbeno zaželenemu, dominantnemu pozicioniranju, temveč se mu vseskozi aktivno upira in željno išče svojo avtonomijo – avtonomijo v zbirki zelo poudarjene lezbične želje, avtonomijo lastne individualnosti in spet zelo poudarjene intelektualnosti, avtonomijo svojega prostora. Sama skuša definirati dogajanje okrog sebe, na družbeni kontekst hoče sama odtisniti svoj pečat in ne obratno, skratka, noče dopustiti, da bi družba nanjo odtisnila svoje dispozicije. V tem konstantnem spopadu med njo in družbo lahko torej razbiramo ne le njena subjektivistična stališča in drže, temveč tudi stanje družbene represije tako nad lezbištvom kot intelektualnostjo.

Zbirka »Poljub ogledala« nadaljuje pesničin prepoznaven stil pisanja: napisana je kot poezija v prozi, nekateri pravijo tudi kot prozne miniaturke, in s prostimi, razvezanimi verzi. Zbirka je razdeljena v osemnajst različno dolgih pesniških sklopov, v katerih najdemo skorajda zaključene zgodbe ali, bolje rečeno, utrinke dogodkov, ki skušajo skozi pesniški jezik in skozi nekakšen neurejen časovni sistem povzeti najpomembnejše etape v življenju dekleta, danes že odrasle osebe, »štiridesetletnice v usnjeni jakni«, kot pesnica sama zapiše v prvi pesmi »mašina«. Čas dogajanja se pne skozi zadnjih petindvajset let: od kaotičnega, hrepenečega in bržkone izgubljenega najstništva in dijaških let v majhnem mestu, konkretno, v Novi Gorici – kar opisuje v pesmih »šolski ples«, »v kitovem želodcu« in »pravi način žalosti« – preko iščočih študentskih let v Ljubljani – skozi pesmi »štiriinštirideseti dan«, »beg« in »mislim nanjo, kako sva skupaj« – preko postopnega oblikovanja in prevzema lezbične identitete na ljubljanski lezbični sceni – v pesmih »lezbijke«, »poceni romani«, »tuje mesto« in »zakaj pa niste fukale z mano« – in do postopne umestitve v intelektualne delovne sfere ljubljanske alternativne scene. Vstop v slednjo, pravzaprav vstop v odraslo – delovno – življenje prinese glavnemu poetskemu liku, sedaj že lezbijki, ki se skuša preživljati kot razkrita, ostra, svobodna intelektualka, trk z dejanskimi možnostmi lezbičnega obstoja in preživetja v konservativnem prostoru, ki ga vse bolj definirajo zmerni ali celo zaprti intelektualni horizonti, socialna klavstrofobija, monokulturnost, politična represija, ekonomske stiske in konformizem okolja. Nataša Velikonja vse to prepričljivo, podrobno in sistematično, skorajda že metodično upodobi v drugem delu pričujoče zbirke, v pesmih »rdeča pika na mojem čelu«, »stanovanje«, »spet na začetku« in »tatovi teles«.

Pesniška oseba v »Poljubu ogledala« je urbana, moderna, svobodomiselna, družabna in samotna obenem, živi tipično mestno življenje, uporablja mesto, gre v kino, gre na sceno, hodi po ulicah, hodi v kavarne in lokale, pije, kadi, drka, seksa, se zaljublja, posluša glasbo, bere, se pogovarja, druži, reflektira samo sebe tako v svojih zasebnih kot javnih momentih. Prav preko te refleksije se srečujemo tudi z zasebnim in javnim življenjem vsakovrstnih scen ali obdobij. Tu naj poudarim dokumentarno vrednost, ki jo prinaša pesniška zbirka: skoznjo lahko spoznamo značilno mestno odraščanje, nato pa tudi različne scene, lezbično, gejevsko, alternativno, skozi določena obdobja, skozi njihov zasebni in javni utrip. Prav zaradi določene časovne in prostorske kontekstualnosti bi lahko zbirki »Poljub ogledala« rekli tudi neke vrste pesniški roman. Zgodba je avtorsko zaključena in koherentna. Lahko bi rekli – predvsem zaradi drugega dela – da je njena podstat politični komentar na različna dogajanja, vendar pa ta komentar prihaja iz zelo precizno zastavljene pozicije poetskega subjekta: skozi zbirko nam govori lezbična intelektualka.

Drugi, prav tako pomemben vidik zbirke »Poljub ogledala« je poudarek na neulovljivosti oblikovanja seksualne in socialne identitete glavne junakinje: lezbična seksualna in socialna identiteta se glavni osebi oblikujeta v kontrastu in odboju z okoljem in konteksti, v katerih se nahaja. Drugi dani identitetni modeli, ki se ji ponujajo – heteroseksualno nuklearno življenje, družinska normalizacija, vklop v sistem rednih služb in bivanj ipd. – ji enostavno niso všeč, zdijo se ji avtomatizirani in monotoni. Pa vendar avtorica venomer reflektira tudi samo lezbično seksualno in socialno identiteto, in sicer skozi različne momente: skozi lezbištvo kot erotiko, kot stil življenja, kot intelektualno pozicijo in nenazadnje kot poetsko možnost – venomer preizprašuje tudi samo lezbištvo, ali ni morebiti tudi le-to postalo le nov, drug, vse bolj normativni seksualni, socialni, intelektualni in literarni kalup. Zbirka se zato izteče v zaključnih treh pesmih – »svoboda«, »samota« in »poljub ogledala« – ki predstavljajo začasen azil glavne poetske osebe: naključnost in prostost, ki ju nudi mestna dinamika, želja po ljudeh, ljubimkah, ki bi zmogle utelesitev prav teh elementov urbanosti.

Na koncu še beseda o naslovnici, ki pravzaprav upodablja poanto zbirke »Poljub ogledala«: sliko z naslovom »Narcissi I« (olje na platnu iz leta 1993) je prispevala britanska slikarka Sadie Lee. Slika upodablja dve goli mladenki, obrnjeni drugo k drugi, ki se nahajata znotraj ogledala/v ogledalu. Treba je povedati, da so bile zrcalne podobe žensk predvsem v viktorijanski Angliji, v poznem 19. stoletju, eden od načinov, s katerim so umetniki in umetnice lahko upodabljali takrat prepovedano lezbično motiviko. Zrcalna podoba je torej zgodovinsko močno obeležen lezbični motiv, izvirajoč iz obdobja radikalne družbene prepovedi homoseksualnosti. Dandanes, dobrih sto let kasneje, je družbena represija nad homoseksualnostjo subtilnejša: lezbištvo lahko, tako kot prvo, mlajšo, v prihodnost gledajočo mladenko na sliki, obeležujejo odprti horizonti (možnost seksualne in socialne svobode), hkrati pa tudi mračne perspektive (zaprte družbene možnosti, homofobija), tako kot drugo, starejšo mladenko na sliki, z zaprtimi očmi. Zbirka »Poljub ogledala« je ubeseditev obeh – odprtih, emancipatornih možnosti, pa tudi mračnih družbenih perspektiv – realne zanke, v katero je dandanes ujeto lezbištvo.