Richard Goldstein

HOMO KONZERVE

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2005
Prevod: Nataša Velikonja

Delo »Ženske z levega brega« (izvorni naslov dela je Women of the Left Bank, prvič je izšlo leta 1986 pri University of Texas Press) sodi med najbolj referenčne, svetovno priznane študije s področja literarne, kulturne in umetnostne zgodovine, pa tudi med klasična dela študij spolov in seksualnosti. Delo ponuja feministično perspektivo na modernistično obdobje: obravnava pariško umetniško sceno, ki so jo sestavljale večinoma ameriške in angleške izseljenke v obdobju od leta 1900 do leta 1940.

Delo predstavlja kompleksen vpogled v ustvarjalnost in življenje naslednjih umetnic, pisateljic, novinark, urednic, založnic in kulturnih aktivistk: Margaret Anderson, Djune Barnes, Natalie Barney, Sylvie Beach, Kay Boyle, Bryher, Colette, Caresse Crosby, Nancy Cunard, H.D., Janet Flanner, Jane Heap, Marie Jolas, Mine Loy, Adrienne Monnier, Anais Nin, Jean Rhys, Solite Solano, Gertrude Stein, Alice B. Toklas, Renee Vivien in Edith Wharton. Avtorica Shari Benstock se je pri analizi poslužila poststrukturalistične metode: kombinirala je literarno kritiko, socialno in politično zgodovino, biografije, kronike, dela navedenih in spremljevalnih umetnikov in umetnic.

Tako stroka kot širša javnost v Sloveniji sta s prevodom dobila podobo o drugi plati modernizma: o modernizmu, ki so ga soustvarjale ženske umetnice, založnice, mecenke. Prevod je bistvenega pomena za pridobitev kompleksnejše podobe o modernizmu, njegovih gibanjih, poteku in razpravah. Čas, ki je označen z velikani umetnosti, kot so Marcel Proust, James Joyce, Ezra Pound ali Picasso in mnogimi drugimi, so globoko obeležile mnoge ženske akterke. Pred študijo »Ženske z levega brega« v slovenski strokovni ali širši javnosti niso obstajali celoviti podatki z omenjene perspektive.

Avtorica dela Shari Benstock je profesorica na katedri za angleški jezik na Univerzi Miami na Floridi, ZDA. Bila je direktorica Centra za študij ženske literature na Univerzi Tulsa in urednica revije Tulsa Studies in Women’s Literature. Sodi med temeljne avtorice s področja literarne zgodovine in študij spolov ter seksualnosti.

Prevajalka Nataša Velikonja prevaja klasična dela s področja kulturnih študij, ki jih obeležuje feministično-lezbična perspektiva. Doslej je prevedla dela »Film in vidno« (1998) Terese de Lauretis, »Eseje« (2000) Monique Wittig, »Več kot ljubezen moških: romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti« (2002) Lillian Faderman.

Fotografija na naslovnici knjige »Ženske z levega brega« je delo fotografinje Maje Vauda (iz zbirke »Array« iz leta 1992), oblikovanje je delo dvojca Phant & Puntza. Izid knjige v nakladi petsto izvodov sta omogočila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in ameriška fundacija Global Fund for Women.

RECENZIJE

Lezbomanija (Radio Študent) – 17. december 2005 ob 17.00 – Recenzija

Komad: CDYU 278 / CD1 / 6: Videosex: Ana (03:17)
Podlaga: CD 5338 / 02: Le Tigre: Dyke March 2001 – Reid’s Aphro Dykey Mix (05:53)

Richard Goldstein: HOMO KONZERVE (Vizibilija, 2005)

Naslednjo sredo, 21. decembra, ŠKUC-eva knjižna zbirka Lambda praznuje petnajstletnico delovanja in petdeseto knjižno objavo. Danes v Lezbomaniji recenziramo zadnjo izdajo njej sorodne in nekoliko mlajše zbirke Vizibilija, ki se od leta 1998 posveča sociolološkim, zgodovinskim in tudi manj teoretskim prispevkom k večji vidnosti gejev, lezbijk – in vseh ostalih, ki nas heteroseksualna norma utesnjuje.

Esejistično delo Homo konzerve ameriškega novinarja Richarda Goldsteina govori prav o razpršeni, raznoliki ter identitetno in politično pestri queerovski skupnosti v ZDA, ki zagovarja lastno radikalno različnosti od belih in heteroseksističnih idealov. Goldstein trdi, da je v času Bushevega konzervativizma queerovska skupnost izgubila medijsko prisotnost in s tem tudi mobilizacijsko moč, počasi pa izgublja tudi boj z notranjim sovražnikom, ki je najmočnejši – boj z gejevsko desnico. Za tiste, ki se jim izraz gejevska desnica zdi notranje protisloven in absurden, ker verjamejo, da te homoseksualnost nemudoma postavi v družbeno obrobje in s tem v politično levico, naj dodam, da tovrstno posploševanje spregleda ekonomsko varne gejevske in lezbične povzpetnike – gejevska desnica obstaja, le da je v ZDA zaradi, ironično rečeno, naprednejšega liberalizma precej glasnejša in bolj artikulirana kot pri nas. Morda se zbirka esejev Richarda Goldsteina tudi zato bere kot neprijetna in na trenutke kar strašljiva napoved gejevskega in lezbičnega spolnega konformizma, ki nas čaka, če bo levica molče spremljala pojav in uveljavljanje asimilacijske politike t. i. homo konzerv.

Gejevske in lezbične publiciste, založnike in popularne ikone, ki širijo nestrpnost do vseh spolno nekonformističnih stilov znotraj queerovske skupnosti, Richard Goldstein poimenuje the attack queers, prevajalka Nataša Velikonja pa je izraz zgovorno prevedla kot homo konzerve. Politika homo konzerv temelji na liberalni predpostavki, da se vsi rodimo enaki in imamo potemtakem enako pravico do ekonomskega uspeha in družbenega priznanja – seveda pojmovanega z merili politično konzervativne moralne večine. Goldstein analizira homofoben diskurz v ZDA najbolj uveljavljenih lezbičnih in gejevskih avtorjev in avtoric – Camille Paglia, Norah Vincent in Andrewa Sullivana, ki se kaže prav v njihovi prezirljivi diskreditaciji vseh queerovskih identitet, ki ne ustrezajo stereotipnim strejt predstavam o moškosti moških in ženskosti žensk. Omenjeni avtorji na straneh največjih ameriških časopisov – New York Timesa, Los Angeles Timesa in celo levičarskega Village Voicea – smešijo in s sadističnim užitkom mrcvarijo identitete vseh tistih malih queerovskih skupnosti, ki so za logiko binarnih nasprotij nedoumljive in protislovne, pri čemer so bili v času Goldsteinovega pisanja – pred štirimi leti – aktualna tarča posmeha transsekusalci in skupinice kot so, denimo, veganski leder pedri. Homo konzerve v ZDA posebno pozornost namenjajo tudi individualizmu, za katerega je politično povezovanje queerov seveda škodljivo, nepotrebno in zastarelo, saj dobro preskrbljeni in uveljavljeni geji in lezbijke verjamejo, da je bilo z legalizacijo istospolne poroke in pravnim kaznovanjem zločinov iz sovraštva v večini ameriških zveznih držav storjeno vse potrebno za dokončno emancipacijo in svobodo lezbijk in gejev. Ob tem seveda pozabljajo na vse tiste queere, ki so revni, kar je v ZDA več kot očitno povezano tudi z rasnim razlikovanjem in policijskim nadlegovanjem.

Esejistična zbirka Homo konzerve Richarda Goldsteina je specifična in njenih ugotovitev ni mogoče enostavno prilepiti na slovenske razmere. Zato ob branju esejev pogrešam spremno besedo, ki bi v tukajšnjem prostoru zasledovala gejevske in lezbične izjave ter medijske reprezentacije, ki se na diktaturo kapitala v vse bolj demokratični Sloveniji odzivajo s povzpetniškim spolnim konformizmom. Nadzor nad homofobnim sovražnim govorom v slovenskih medijih spremljata Mirovni inštitut in Lezbomanija. Omenjena pa se le redko dotakneta homofobije znotraj slovenske gejevske in lezbične skupnosti, ob čemer bi z veseljem in olajšanjem lahko zaključili, da pri nas homo konzerv enostavno ni. V času, ko je v Sloveniji celoten političen diskurz pomaknjen v desno, v manjkajoči spremni besedi ali morebitni priložnostni debati ne bi bilo odveč postaviti podobno neprijetnih vprašanj kot jih postavlja Goldstein: na primer, kakšna so politična stališča gejev in lezbijk; kaj je v naših razmerah za levico sprejemljiv in povezovalen političen konsenz; in nenazadnje kako sami gledamo na soborce, ki namesto normalnosti zagovarjajo in stremijo k radikalni drugačnosti.

Richard Goldstein Homo konzerve zaključi s pozivom na spopad z desnico. Pozivu se seveda pridružujemo – z željo, da bo prevod njegove pronicljive kritike pri založbi Vizibilija osvežil zavest o zgodovinskih in sedanjih queerovskih bojih ter pripomogel k ozaveščanju – ne samo radovednih heteroseksualcev, ampak tudi k ozaveščanju tistih gejev in lezbijk, ki o levičarskih bojih vedo bolj malo.

Tea Hvala