Tatjana Greif

ARHEOLOGIJA IN SPOL: Podobe spolov v interpretaciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2007

Arheologija spolov je kritika arheološkega diskurza o vlogi spolov v preteklosti, v razlagah kulture, delitve dela, umetnosti in družbe. V 70. letih se najprej pojavi v Skandinaviji, nato v 80. letih v zahodni Evropi in ZDA. Njen pojav je vezan na feministično teorijo in kritiko znanosti.

Pričujoče delo Arheologija in spol dr. Tatjane Greif je poskus odpiranja v slovenski arheologiji zapostavljenega raziskovalnega polja, arheologije spolov. Njen namen je zarisati spole na zemljevid prazgodovine, jih postaviti v vidno polje, da bi ta vprašanja postala oprijemljiva, angažirana, del raziskovalnega interesa in poklicne etike.

Arheologija je veda, ki tlakuje pot v zgodovino; ustvarja korpus univerzalnega, globalnega znanja o preteklosti človeštva. Zato ni vseeno, na kakšen način to počne. Kakšno podobo o spolih si lahko ustvarimo na podlagi arheoloških razlag, kakšno sporočilo prenaša jezik arheologije? Kje in kako vstopi spol v razlage, katere vloge so pripisane moškim in katere ženskam ter, nenazadnje, kaj pomeni odsotnost, nevidnost spolov?

Status spolov v arheološki interpretaciji prazgodovinskih kultur je avtorica opazovala s pomočjo diskurzivne analize strokovne literature, s poudarkom na referenčni periodiki in izbranih monografijah. Omejila se je na obdobje starejše prazgodovine (predkovinska obdobja) ter na objave, ki so izšle po II. svetovni vojni.

Klasificirala je vzorčne primere arheoloških razlag, ki služijo kot ilustracija načinov, po katerih deluje arheološki diskurz. Primere razvrša v šest osnovnih sklopov:
–človek-prednik;
–človek-lovec;
–delitev dela in družbena razmerja;
–izdelava in uporaba orodij;
–reprodukcija, monogamija in družina;
–umetnost.

Koncept spolov znotraj identificiranih sklopov odraža spolno diferenciran režim, znotraj katerega človek ali moški funkcionira v vseh kontekstih, in sicer vedno aktivno, ženska pa v večini kontekstov manjka ali pa nastopa v pasivni vlogi.

Moški, človek-prednik in človek-lovec – je edini nosilec aktivne vloge, v besedilih nastopa izključno ali skoraj izključno. Uresničuje poslanstvo iniciatorja, tvorca in nosilca kulture, poselitve, gospodarstva, umetnosti, izdelovalca in uporabnika različnih orodij ter izkoriščevalca surovinskih virov, snovalca in uporabnika umetniških izdelkov.

Ženska eksplicitno ni nosilka nobene vloge, v besedilih bodisi sploh ne nastopa bodisi je omenjena redko, in sicer v izključnih kontekstih, in še tu kot nosilka pasivne vloge: v okviru reprodukcije, vzreje otrok, nabiralništva, v vlogi umetniškega modela, erotičnega objekta (statusno pasivne vloge).

Moški je evolucijsko »razvitejši«, ženska je »primitivnejša«. Splošna poteza je linearnost, kontinuiteta in nespremenljivost spolne ureditve, družbenih formacij in delitve dela od prazgodovine naprej ter evolucijski izvor lova, moško-ženske parne zveze, monogamije in družine. Za razlage družbenih odnosov v arheoloških obdobjih starejše prazgodovine je značilna neoevolucionistična paradigma ter uporaba zastarelih socialnih modelov matriarhata in patriarhata.

Skupna poteza v vseh obravnavanih kontekstih je interpretativna konvencija človeka-lovca: lov je osnovno gibalo preteklosti. Značilna je premočrtna tehnološko razvojna linija: lov ? orodja ? ekonomija ? umetnost. Kultura in umetnost naj bi se razvili iz pripomočkov za lov. Premočrtna vzročno-posledična povezava med lovom in napredkom postavlja na vse razvojne stopnje kulture človeka-lovca kot edinega kompetentnega akterja.

* * *

Analizirana arheološka literatura daje sliko določene historične faze – starejše prazgodovine – kot bodisi spolno »prazne« bodisi popačene. Operiranje s spoli ni nevtralno. Ženski spol je fiksiran na mestih in v kontekstih, analognih sodobni zahodni mentaliteti. Arheologija pozicionira žensko kot omejen, funkcionalno biološki spol, aktualen v precizno zamejenih kontekstih: v modelih reprodukcije, nabiralništva, hišnih opravil (tkanje, šivanje, kuhanje) ter kot erotični stimulans prazgodovinskega lovca in prazgodovinske umetnosti.

Ozka namembnost žensk v reprodukciji pa hkrati izpušča obravnavo seksualnosti. Čeprav spol in seksualnost nista sinonima, sta tesno povezana. Podobno kot spol tudi seksualnost zadeva vse aspekte kulture in je distinktivni del vsake socialne prakse. Po drugi strani nastopa molk o spolih. Vse to izpričuje temeljni interpretativni primanjkljaj.

Avtorica je arheološki diskurz primerjala tudi s poljudnoznanstvenim in medijskim diskurzom, obravnavala je pojave nestrpnosti, rasizma in nacionalizma v arheologiji ter položaj žensk v arheoloških poklicih.

Arheologija spolov sicer postopoma odpira tudi nova tematska polja: poleg spola počasi stopajo v ospredje tudi rasa, razred, seksualnost, starost, hendikepiranost, skratka, vse tiste parcialne kategorije, na katerih se lahko vzpostavlja interpretativna vrednostna diferenciacija.

Izostanek oziroma zamuda arheologije spolov v Sloveniji je posledica prevlade kulturno-zgodovinske znanstvene usmeritve, vpliva pozitivističnih pristopov, naravoslovne naravnanosti prazgodovinske arheologije, neodzivnosti na družbene teorije ter šibkosti arheološke teorije.

Uredniška spremna beseda
Zbirka ŠKUC-Vizibilija

Ljubljana, 13. 5. 2008

* * *
Dr. Tatjana Greif je – poleg člankov in temeljnih prevodov na področju arheologije spolov – že leta 2000 prevedla v slovenščino tudi prvi tovrstni zbornik (izvorno izšel pri založbi Routledge) ter uredila je več tematskih številk Časopisa za kritiko znanosti. Naslovnica knjige: Ema Kugler (prizor iz filma Phantom)
Grafično oblikovanje: mag. Barbara Predan