»DVAJSET KVADRATNIH METROV LEZBIČNEGA OZEMLJA«
IZ ZGODOVINE KLUBA MONOKEL, SLEDEČ ZBORNIKU NATAŠE VELIKONJA IN TATJANE GREIF LL25:
V noči z 10. na 11. september 1993, s petka na soboto, se v bliskoviti civilnodružbeni akciji zgodi zasedba bivše vojašnice Jugoslovanske ljudske armade na Metelkovi ulici v Ljubljani. Mestna oblast – takratni predsednik mestnega izvršnega sveta Marjan Vidmar, sicer tudi akter odvzema finančne podpore reviji Revolver leta 1991; takratni sekretar za komunalo Janez Lesar, ki bo imel prste vmes tudi pri prepovedi desete obletnice gejevskega in lezbičnega gibanja maja 1994; ter drugi mestni funkcionarji – namreč naroči rušenje stavb na Metelkovi. Tistega petkovega večera teče na Radiu Študent oddaja »African Ghost« in njen voditelj Zoran Pistotnik začne pozivati javnost, naj odide na kraj rušenja, na Metelkovo, in zaščiti prostor in objekte.
»Z Natašo [Sukič] sva bili v K4, mislim, da kar tako, ni bila nedelja ali da bi katera delala. Razširila se je novica, da se Metelkovo podira in da jo moramo fizično zaščititi, sicer nikoli ne bomo dobili teh prostorov, za katere smo se preko krovne Retine pogajali že od izpraznitve vojašnice naprej (verjetno). Od nekod sta se našla Šuli in Zoran Pavasović … Ko smo hodili peš proti vojašnici, je Zoran vzhičeno vzkliknil: ‘Ljudje moji, pa jaz delam proti državi!’ … Potem smo šli notri in zasedli Lovce in tam prvič dežurali ponoči.« (Suzana Tratnik) Pridobitev prostorov v pritličju stavbe Lovci (Masarykova 24), imenovane tudi »socio-stavba«, pomeni odtlej možnost neprekinjenega klubskega delovanja in obstoja gejevske in lezbične scene.
Prostori na Metelkovi se v zimskih mesecih obnavljajo in tako je v soboto, 26. marca 1994 ob 20. uri, prva uradna otvoritev lezbičnega bara Monokel, na katero pride 12 lezbijk. Monokel je v letu 1994 sprva odprt ob sredah in sobotah od 20. ure dalje, nato ob sredah ter vsak drugi in četrti petek v mesecu, nato ob sredah in petkih.
Leta 1997 se znotraj gejevskih in lezbičnih sekcij zgodijo večje spremembe, ki jim botruje kopičenje frustracij glede lezbične participacije pri skupnih projektih in gejevske dominance, nestrinjanja s kadrovsko politiko Roza kluba, nesoglasja tudi med lezbijkami glede uredniške politike nekdanjega biltena Pandora oziroma nastanka revije Lesbo in konflikti glede vzpostavitve samostojnega lezbičnega kluba Monokel.
Ko med 11. in 13. aprilom 1997 poteka v Ankaranu delovni tabor revij Keke© in Lesbo »Etični in profesionalni odnos do novinarstva«, se konflikti še dodatno zaostrijo. Del aktivistk se torej odloči za avtonomno delovanje in kot LL izstopijo iz okrilja Roza kluba. Roza klub odtlej deluje samostojno, ne več kot združenje LL in Magnusa. Skladno s tem se zgodijo tudi spremembe pri organizaciji projektov in LL izpade iz krovnih, reprezentančnih in pred tem skupnih projektov: Revolver, GALfon in Dnevi gejevskega in lezbičnega filma tako ostanejo v pristojnosti zgolj Roza kluba. LL izide iz konfliktov skorajda praznih rok, začne delovati skorajda na novo, z novimi projekti, znotraj samega gibanja pa dobi status separatistične lezbične skupine.
Avtonomen status omogoči sekciji LL, da sproži nekaj novih, izrecno lezbičnih projektov, ki odtlej definirajo njeno politiko. V nadaljevanju zasnuje revijo Lesbo, lezbično knjižno zbirko Škuc Vizibilija, pridobi pisarno na Metelkovi 6 v Ljubljani, ustanovi Lezbično knjižnico, samostojno vodi klub Monokel na Metelkovi in zaostruje politični aktivizem.
Marca 1998 se lezbični del kluba Tiffany preseli v svoj prostor, v klub Monokel, ki odtlej deluje samostojno in neprekinjeno v režiji LL. Nataša Sukič zapiše v uvodniku šeste številke revije Lesbo: »Zato je otvoritev dvajsetih kvadratnih metrov lezbičnega ozemlja v Ljubljani, kluba Monokel, zame osebno večja revolucija kot iznajdba računalnika ali mobitela. Brez slednjih lahko še zmeraj čisto solidno (pre)živim, brez lezbičnega kluba pa bi se počutila bistveno bolj izolirano. Slepo. V vsesplošnem bankrotu iluzij, v vse hujši, vse bolj zaostreni socialni realnosti, ki me obdaja v vsakdanjem življenju, je pač potreben nekakšen eksil. Je že tako, da vsakdo potrebuje svoj privatni Idaho. Svoj mali pobeg. Svoj prostor pod neskončno modrino neba.« Monokel se otvori 15. maja 1998, odprt je od četrtka do nedelje, večere pa vodijo Jurka, Katarina in Aquarius.
Nataša Koražija leta 1999: »Česa se vse lahko nadeja naključna zvedava turistka, ki jo pot zanese v Monokel na Metelkovi? Zelo verjetno je, da bo naletela na razmeroma glasno mešanico nogometašic, razplesanih šik lezbijk in kakšno zamaknjeno aktivistko, ki bo med predčasnim odhodom razmišljala, če ne bi bilo bolje takšen lokal za nekaj časa zapreti. Seveda je klub na široko odprt tudi transvestitom oziroma transgenderjem, za kar ima največ zaslug neki mladenič, ki si je vstop izboril z vzklikom: ‘Spustite me not, jaz sem ženska, ujeta v moškem telesu,’ nakar je skupaj s svojo damsko torbico doživel velikodušen sprejem.«
Policija redno in zaostreno nadleguje vso metelkovsko sceno: obiskovalce Tiffanyja denimo nadlegujejo z vprašanji, kot je: »A ti si peder ali kaj?«.
Nicolai Jeffs, 2000: »Po desetih letih končno ‘prideš ven’ in se napotiš v Monokel ali Tiffany. Tam te pa čaka policija. Brez objema, kaj šele poljuba, kot se ob tovrstnih prilikah šika, temveč v kompletni bojni opremi. Točno veš, koliko je ura: čas, da se iz lezbičnih in gej klubov z eno pičlo in posušeno kranjsko klobaso v roki zatečeš spet nazaj v domačijsko varnost klozeta.«
»Mesto je tvoj dom, ko imaš v njem svoj pajzl. In Monokel je moj pajzl. Brez njega bi bila danes odvetnica, živela bi za štirimi stenami, obloženimi z italijanskimi ploščicami, in neuspešno bi prepričevala še eno od številnih strejt ‘prijateljic’, da dejstvo, da jo pri meni moti moj spol in nič drugega, ni nepremostljiva ovira za najino razmerje. Ne vem točno, kdaj sem prvič prehodila tistih par težkih in temnih korakov do Monoklovih vrat, vem pa, da so bili to časi ene sobe, v kateri ni bilo niti vode niti odtoka niti hladilnika, bila pa je znamenita podoba dveh deklet Petre Varl. Moralo je biti tam nekje leta 1999. V kotu ena kredenca in za njo mogočna, na nulo obrita Aquarius. Najraje sem ga imela ob četrtkih. Po celodnevnem študiju, sem, stanujoča kak dober kilometer stran, ob četrtkih pozno zvečer prihajala na čvek. Z Aquarius se je dalo pomeniti o tem, kako je bilo v nedeljo v štirki, pa kaj je rekla Ganca, in koliko časa je čistila wc od prejšnjega petka.«
Nataša Koražija leta 2001 zapiše v Lesbu: »V soseščini s simpatičnim gejevskim neobarokom, valovi novega primitivizma, machofuzbalizma, imperializma mestnih oblasti in policijskega paraderstva, klub živi naprej in med potjo ne odkriva nič že obstoječega, ampak nekaj, kar si zdaj še ne znamo predstavljati.« Tega leta pridobi Monokel dodatnih 25 kvadratnih metrov, prostor kluba Društva za teorijo in kulturo hendikepa YHD, ki se seli na izpraznjen prostor Ženskega centra. V Monoklu tako potekajo obnovitvena dela, prebije se zid med »starim« Monoklom in novim prostorom.
S februarjem 2004 začneta kluba Monokel in Tiffany, ki sta pod pristojnostjo Magnusa in LL, uvajati strožji režim pri vstopu in uvedeta članske izkaznice. Spremembi politike vstopa v kluba botruje predvsem povečana stopnja nasilja nad geji in lezbijkami, obiskovalci in obiskovalkami Tiffanyja in Monokla. Ganca se danes spominja, da je bilo z uvedbo članskih izkaznic, uvedenih »zato, da bi se znebili zateženih strejt tipov«, veliko problemov: »Članarina je bila tako rekoč simbolna, za celo leto toliko kot ena filmska predstava. Kljub temu se je bilo treba veliko pregovarjati, na vratih so nas nekatere punce obtoževale, bile smo primerne tarče mnogih jeznih izpadov, sploh zato, ker se Tiffany ni držal vedno dogovorjenih pravil in so preveč popuščali.« Opiše dve epizodi: »Vsak petek je neka punca težila na vratih in zahtevala od mene osebno, me žalila itn., da pač ona nikoli ne bo imela članske. Po pol leta sem je imela dovolj in sem ji tisti petek rekla, da odslej lahko hodi v klub brez članske izkaznice, samo naj me ne kliče več pred vrata in me pusti pri miru. Čez pet minut je prišla do mene in me vprašala, kje se lahko včlani. Očitno ji je bilo najbolj pomembno to, da smo se vsak petek ukvarjali z njo.«
»Druga epizoda: dve punci sta mi na vratih razlagali, zakaj nočeta članskih, in sicer: če bi imeli pedofili svoj klub in v njem dobro glasbo, bi onidve hodili tja žurat, absolutno pa ne bi radi imeli članskih izkaznic pedofilskega kluba. Rekla sem, da lezbičnega kluba pač ne moreta primerjati s pedofili in da če imata našo člansko, ne posmeni, da sta lezbijki, nakar mi je ena odgovorila, da če je nekdo sam pri sebi zmeden in ima člansko lezbičnega kluba, to lahko tega človeka zavede v to, da postane homoseksualno usmerjen. Ena od teh dveh je zdaj ‘zavedena’ in scenska. Haha.« (Ganca)
LL in Magnus zaradi težav s članskimi izkaznicami objavita dodatno javno pojasnilo: »Zaradi nekaterih nejasnosti in nesporazumov vas obveščamo, da sta klub Monokel in klub Tiffany interna kluba družbenih sekcij LL in Magnus pri društvu Škuc – IN NE JAVNA LOKALA. Namenjena sta gejem in lezbijkam, ki se včlanijo v kluba. Članarina znaša 1.000 sit in je namenjena za gejevske in lezbične projekte v letu 2004. Po 1. marcu 2004 vstop v kluba brez novih članskih ne bo mogoč.« V naslednjih mesecih Monokel šteje 350 članic.
»Medtem ko zunaj vlada moralna panika, se v Monoklu ena bodoča brucka, ena študentka, dve delavki v gostinstvu, frizerka in trafikantka pogovarjamo o dobri glasbi in o tem, da je Nataša Sukič najboljša didžejka in da se splača zahajati v K4 samo, kadar rola ona.« (Sterle)
V Monoklu potekajo tudi razstava Aquarius, koncert Minke Đonlić, turnirji v taroku, pokru in briškuli, nastop »Surprise Sisters Avsenik« Golden Eye in tria trebušnih plesalk Puščavske mačkice. Nastane »Suha veja al dente – živilski orkester LL«, ki občasno skrbi za prehrano v metelkovski Črni kuhni. (2000)
»Motivacija za delo v lezbičnem klubu je zelo pomembna«, zapiše Suzana [Tratnik], »saj ne delamo za keš, ampak v prvi vrsti kot aktivistke.«
Častna pokroviteljica parade ponosa je ljubljanska županja Danica Simšič, ki ob tej priložnosti obišče tudi klub Monokel, kjer se ne more izogniti komentarjem tamkajšnje klientele.
V poletnem času 2005, še posebej v noči parade ponosa, pride do treh brutalnih fizičnih napadov, v katerih je bilo pretepenih sedem oseb. Tolpe nasilnežev med drugim zmerjajo ženske z lezbačami in jim grozijo s posilstvom. LL obvesti medije in Varuha človekovih pravic, julija 2005 pa naslovi na direktorja policijske postaje Ljubljana Branka Slaka prošnjo za povečan nadzor in zagotavljanje varnosti v klubih Tiffany in Monokel, člane in članice gejevske in lezbične skupnosti pa pozove, naj ravnajo samozaščitno in vse kršitve prijavijo na policijo.
Kolumnist Jurij Hudolin se v Dnevniku februarja 2005 zmrduje zaradi getoizacije homo klubov. A kakorkoli, program poteka nemoteno: ob sobotah februarja in marca 2005 poteka pet delavnic tečaja za didžejke »She’s a DJ«, ki jih LL organizira skupaj z Žensko mrežo, vodijo pa jih Ganca, Nataša Sukič in Katarina Višnar. Za 8. marec 2005 gostujeta v Ljubljani kralja preobleke Johnny The Big Cheese Mozzarela in Ricky Z. Starr.
Petega marca 2007 organizira LL v Monoklu novinarsko konferenco o primeru gejevskega azila, za katerega izvaja zagovorništvo. Tega dne je namreč na Upravno sodišče RS vložena tožba zaradi zavrnitve prošnje za azil na podlagi pregona zaradi spolne usmerjenosti, ki sta jo vložila Kadri Shala in Demir Krujezi iz Kosova, Ministrstvo pa je njuno prošnjo zavrnilo in odločilo, da morata prosilca nemudoma zapustiti Slovenijo. Na novinarski konferenci Tatjana Greif pojasni, da je njuno življenje v primeru vrnitve v državo izvora ogroženo ter opozori na migracijsko in azilno politiko EU, deportacije in pojav »Evrope taborišč« – iz Slovenije je letno deportiranih 1000 do 1500 oseb.
Spomladi, maja oziroma junija 2006, začne veljati nov Zakon o društvih, ki onemogoči delovanje klubskih šankov. Odtlej so AKC Metelkova in tudi Monokel ter Tiffany deležni terorja republiških inšpekcijskih služb. »’Zakaj nas ne pustijo, da se zabavamo’, sem v eni od zadnjih, nabito polnih, bleščečih lezbičnih noči v Monoklu, nad katero se je že dvigovala zombijevska čeljust kapitalistične, antisocialne, homofobne, fašistične, pogrebne mašinerije, bolj kot ne retorično vprašala eno od najbolj razvpitih femme boginj, ki je priplesala k meni na tri sekunde oddiha in mimobežnega skeniranja ljubezenskih peripetij pred metelkovskimi Lovci. ‘Zato, ker hočejo imeti ženske pod kontrolo’, je tudi ona bolj kot ne retorično odgovorila nekam tja v črnino horizonta pred nama, me nato za hip dramatično motrila skozi šumenje svojih dolgih, dolgih, temnih trepalnic, na kraju pa zamahnila z roko, češ, kaj nas briga, in znova odvihrala v varno gnečo svojih vedno pripravljenih, rivalskih butch oboževalk«, piše Nataša Velikonja v reviji Reartikulacija.
»Moje zahajanje v klub Monokel je bilo že v začetku povezano z glasbo,« se spominja Nina Hudej. »Bil je namreč prvi javni klubski prostor, kjer sem nastopala kot didžejka, kar je imelo precejšen vpliv na moje kasnejše glasbeno ustvarjanje, razvijanje strasti do elektronske glasbe ter tudi na današnje vodenje kluba. Leta 2010 sem po spletu okoliščin prevzela vodenje Monokla, v želji, da se obudi lezbična klubska kultura tako na družabni kot produkcijski ravni. To je namreč prostor izrednega pomena, kjer imajo lezbijke poleg druženja ter zabave možnost tudi aktivnega sodelovanja«.
2012: zgodi se tretja Revoltaža: prva se je v produkciji Female’s’cream in sodelavk odvila 18. decembra 2010 v metelkovski Menzi pri koritu pod motom Rose Luxemburg: »Svoboda je vedno in izključno svoboda za tiste, ki mislijo drugače.« Druga Revoltaža, prav takso v produkciji Female’s’cream in sodelavk, je potekala 11. marca 2011 v Monoklu pod motom Ljube Prenner: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska.« Tokratna se nasloni na afroameriško aktivistko Audre Lorde – v letu 2012 namreč izide pri Škuc Vizibiliji njen roman »Zami« – in njeno izjavo: »Moj molk me ni zaščitil. Vaš molk vas ne bo zaščitil. Katerih besed še vedno nimate? Kaj želite povedati? Katere tiranije goltate dan za dnem in jih skušate narediti za svoje, dokler ne boste zaradi tega zbolele in umrle, še vedno molčeče? Morda sem za nekatere od vas poosebitev vaših strahov. Zato, ker sem ženska, zato, ker sem črnka, zato, ker sem lezbijka, zato, ker sem to, kar sem – črnka, borka, pesnica, ki opravlja svoje delo in ki je prišla, da vas vpraša, ali ve opravljate svoje?«
Nina Hudej z ekipo začne takoj obnavljati Monoklov klubski prostor. Najprej se z Barbaro Rajgelj pelje na Štajersko po nov šank. Barbara se spominja: »Potem ko stari šank zaradi dotrajanosti ni bil več uporaben, se je Nina lotila iskanja novega na Bolhi. In ga je našla. V dnevni sobi familije iz Gornje Radgone. […] Nina je poklicala Štublarja, če si lahko sposodiva kombi v firmi njegovega fotra. In sva imeli srečo, ker je bil ravno na razpolago. In šele ko so noč in 20 cm snega pokrili zemljo, sva se iz Ljubljane odpeljali proti Gornji Radgoni. Šank je bil še vedno v lepo ohranjeni dnevni sobi iz temnega lesa – tipična socialistična nobel osemdeseta; vijaki in kromirana palica, s katerimi je bil šank vpet v tla in strop, pa so že čakali, zaviti v polivinil. Gospod in gospa sta bila prijazna in vsi štirje smo težko zadevo vlekli iz prvega nadstropja do kombija z veliko previdnostjo. Nihče od nas si namreč ne bi odpustil, če bi poškodovali tako rekoč nov šank za en nov klub v Ljubljani.«
Šestnajstega decembra 2010 se tako odpre prenovljen Monokel. Na dogodku, poimenovanem »Re-Start« nastopata z lezbičnim kabaretom Meta Erženičnik in Urška Sterle, glasbo vrtijo Ganca, The Apple Pie, Kamasutra & Muza oziroma tandem Lezklektika, Jadry in Miss K. Na dogodek nekje po enajstih zvečer pride skupina policistov in inšpektorjev, popiše obiskovalke, zahteva pojasnilo o tem, kaj se v prostoru dogaja, obiskovalke kluba pa odgovorijo, da gre za »zasebno zabavo ob praznovanju rojstnega dne Tatjane Greif«. V nov Monokel se počasi začne vračati lezbična scena in za silvestrovo že nastopata domača, scenska lezbična DJ-kolektiva, Female’s’cream in Esterion.
Vodje Kluba Monokel: Suzana Tratnik (1994), Nataša Velikonja in Tatjana Greif (1994–1995), Margareta Lorger (1996-1997), Jurka, Katarina in Aquarius (1998), Nataša Koražija z ekipo (1999-2001), Suzana Tratnik in Ganca (2022–2006), Evine Potomke, Nina Hudej (2010–2020), Maja Pahor (2020–)
Vsa besedila so iz knjige Nataše Velikonja in Tatjane Greif LL25: LEZBIČNA SEKCIJA LL: KRONOLOGIJA 1987-2012 S PREDZGODOVINO
***Uporabljeno z dovoljenjem Nataše Velikonja. Vsaka reprodukcija besedil iz tega članka mora slediti avtorskim pravicam, navedenim v knjigi Tatjana Greif in Nataša Velikonja, Lezbična sekcija LL: Kronologija 1987–2012 s predzgodovino, Založba ŠKUC, 2012.***
arhiv MONOKEL (DO L. 2003)
PRETEKLI DOGODKI V MONOKLU (Blažimo stres s kulturno dediščino)
RAZSTAVE:
– Dokumentarna fotografska razstava o Poletju upora 2001 (foto Suzana Tratnik, Mojca Šoštarko), projekcije televizijskih oddaj, ki so spremljale Manifestacijo proti nestrpnosti, razstava medijskih prispevkov, objavljenih po Manifestaciji
– Ivanka Apostolova (Makedonija) – razstava grafitov “Nisi mi erotički privlačna” projekt Rdečih zor
– grafiti Urške Merc
– Ribana Rococco 1. in 2. del
– Minka Đonlić, razstava fotografij “Roke”
– Lesbian Connexion, razstava po fotografski delavnici nizozemske fotografinje Mariann Bakker – vzporedno z Mestom žensk)
– Andreja Gomišček, Kolaži
– Aquarius, Morje, fotografska razstava
– Tatjana Greif: Dokumenti iz Pirana, Razstava dokumentarne fotografije iz delavnice ŠKUC LL v Piranu
– Aquarius, Igra svetlobe in sence
– Iva Tratnik, Telesa – olja na platnu,
– Veronika Starič, Spomin, likovna razstava
– Likovna razstave Ivane Šalamun – Ribane Roccocco, 2 X spomladi 2001
– Bejbe, likovna razstava študijskih del Urše Recer, študentke oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovno-tehnični fakulteti, otvoritev 23. maja 2002
– Masturbacija I, likovna razstava – instalacija risb, slik in besedil ter kreativna delavnica akademske slikarke Aprilije Lužar, otvoritev 28. junija 2002
– Model – gospodarica masturbacije II, likovna razstava risb in delavnica o kreiranju “modela” ženske, gospodarice masturbacije. Akademska slikarka Aprilija Lužar se bo predstavila še z instalacijo pesmi Na Hišo ljubezni – Stavbo Lovci. Otvoritev obeh dogodkov 5. julija 2002
– “Master-bacija” III, otvoritev likovne razstave risb akademske slikarke Aprilije Lužar, 17. oktober 2002
– Ženski taksi; Cona prosta posiljevanja, razstava v Klubu Monokel in pred Lovci, terapevtska vožnja z ustvarjalko Aprilijo Lužar 17. in 18. oktobra, 2002, od 17. do 19.00 na relaciji Metelkova mesto – Prešernov trg
– Črni angel, otvoritev likovne razstave in literarni vecer akademske slikarke in pisateljice Marine Bahovec, 30. januar 2003
FOTOGRAFSKE IN MEDIJSKE RAZSTAVE
– Razstava fotografij s pohoda Obvoznica mimo nestrpnosti, Nataša Koražija & Suzana Tratnik, 7. julij 2001
– “Talking Walls” – razstava medijskih prispevkov (časopisi, revije) o Obvoznici mimo nestrpnosti in dogodku v Mestni Galeriji, ko so gejema prepovedali vstop v lokal, 1. junij – 31. september
– “Talking Walls 2” – razstava medijskih prispevkov o zmagi Sester na EMI 2002 in o homofobiji v Sloveniji, marec 2002
– “Lesbopress” – razstava in predstavitev lezbičnih publikacij v Sloveniji: biltenov Lesbozine in Pandora, revij Revolver in Lesbo, zloženk (Homofobija, Stop nasilju…) in Škucovih lezbicno-gejevskih knjižnih programov ŠKUC-Lambda in ŠKUC-Vizibilija. Dogodek v okviru 4. festivala Rdece zore – 8. marec 2003.
GLEDALIŠKE PREDSTAVE IN PERFORMANSI:
– Surprise sisters Avsenik, Golden Eye (april 2000)
– Trio puščavske mačkice (maj 2000)
– Predstava “Ime mi je Damjan” Suzane Tratnik, 20. junij 2002
– Koncert bobnov “Lezbejski ritam priče”, Lori in Zoe, 12. september 2002
– Predstava “Debbie da dol Dallas”, Monospolno gledališče Irene Duša in Nataše Jereb, 13. september 2002
– Odlomek iz gledališke predstave “Vaginini monolozi”, vodi Lori, 14. september 2002
– Predstava “Debbie Does Dallas”, Monospolno gledališče Irene Duše in Nataše Jereb, 17. oktober 2002
– Predstava “Ime mi je Damjan” Suzane Tratnik, ŠKUC gledališče, 18. oktober 2002
– performans BRIDGE MARKLAND: “BRIDGELAND ZWEI”, 12. september 2003
DELAVNICE IN POGOVORI:
– fotografska delavnica z avtoricama mednarodne razstave Lesbian Connexion
– seksualna delavnica z Nataša S. Vegan
– Nataša S. Vegan: izobraževanje za delo z mediji, radijska šola v povezavi z oddajo Lesbomanija na Radiu Študent
– delavnica na temo eko-lezbištva
– Suzana Tratnik: O spolnih izobčencih in nas ostalih, predstavitev knjige Kate Bornstein “Spolni izobčenci”, prevedla S. Tratnik
– Gejevska in lezbična spolnost I, pogovor v organizaciji Društva ŠKUC, 1. oktober 2002
– Človekove pravice in seksualnost – Direktiva EU o zaposlovanju, vodila Tatjana Greif, ŠKUC-LL, 21. oktober 2002
– Gejevska in lezbična spolnost II, 12. november 2002
– Gejevske in lezbične partnerske zveze, 10. december 2002
– Predstavitev in predavanje z diapozitivi športne skupine Outs in Slovenia: “Gay Games v Sydneyju 2002”, 23. december 2002.
– Droge in GLBT scena, 07. januar 2003
– “Naša” scena, 04. februar 2003
– Monogamija in homoseksualne zveze, 4. marec 2003
– Lesbopres, pogovor s Tatjano Greif, z Natašo Sukič in s Suzano Tratnik o lezbičnem tisku v Sloveniji v letih 1987-2003.
– Tiskovna konferenca založbe ŠKUC-Vizibilija in ŠKUC-LL, 25. marec 2003.
– Integracija in GLBT skupnost, 1. april 2003.
– Moja prva GLBT knjiga, 13. maj 2003.
LITERARNI VEČERI
– Literarni večer in pogovor s kanadsko pesnico in pisateljico Nicole Brossard, junij 2002
– Otvoritev razstave in literarni večer slikarke, pesnice in pisateljice Marine Bahovec; pesmi iz njene zbirke Surabaya je brala Irena Duša, 30. januar 2003
– Literarni večer in pogovor s kanadsko pesnico in pisateljico Nathalie Stephens, 8. februar 2003
PREDAVANJA:
-Roman Kuhar: Oblikovanje homoseksualne identitete po modelu Richarda Troidna
-Tatjana Greif, članica upravnega odbora ILGA Europe: dejavnosti ILGE in drugi evropski projekti, povezani s človekovimi pravicami lezbijk
-Nataša Velikonja: o lezbičnem tisku
-Annie Hillar (Global fund for Women, ZDA: Financiranje nevladnih ženskih organizacij (julij 2000)
KLUBSKI PROGRAMSKI VEČERI
– “Monocle is Burning – Tout la Nuit”, fuzija plesnih žanrov od tehna prek jazza in zvoka Karibov do francoske elektronske scene, bossa nove in bhangre, DJ Cobra in gostja večera DJ Kamasutra, 6. september 2002
– Klubski večer v okviru festivala “Lupa”, 19. oktober 2002
– Klubski večer v okviru 4. festivala Rdecih zor, DJ Kamasutra rola nu jazz, break beat & house, 8. marec 2003
– Klubski večer v okviru 34 let Radia Študent, Dj-ki Eva in Katarina, 9. maj 2003.
KONCERTI:
Minka, etno koncert (september 2000)
SODELOVANJE Z DRUGIMI SKUPINAMI IN INICIATIVAMI
– Festival “Rdeče zore III”: razstava ženskih fanzinov Alien, Synthesis, Splin, Simba, Essence, Pssst, Lesbo, Sirota Jerica itn. in predstavitev novejših publikacij s področja bivše Jugoslavije, 8. marec 2002
– Mednarodni lezbični seminar “Enakopravno državljanstvo” v organizaciji ŠKUC-LL, 12.-14. september 2002, prireditve v Monoklu: gledališka predstava Debbie Da dol Dallas Monospolnega gledališča Irene Duša in Nataše Jereb, otforitev likovne razstave Master-bacija III akademske slikarke Aprilije Lužar, koncert bobnov Ritam lezbejske priče Lori in Zoe, odlomek iz gledališke predstave Vaginini monolozi, vodila Lori
– Festival Centra nevladnih organizacij “Lupa”, 17.-22. oktober 2002, prireditve v Monoklu: Ženski taksi – performans in razstava akademske slikarke Aprilije Lužar, Debbie Does Dallas – gledališka predstava Monospolnega gledališča Irene Duša in Nataše Jereb, Ime mi je Damjan – gledališka predstava ŠKUC gledališča, Delavnica o človekovih pravicah in seksualnosti – vodila Tatjana Greif, ŠKUC-LL
– Festival “Rdeče zore IV”: razstava in predstavitev “Lesbopress”, 8. marec 2003.
– 34 let Radia Študent, 9. maj 2003.
FESTIVALI:
LUPA, 2. festival nevladnih organizacij, v MONOKLU
sreda, 5. novembra ob 20.00
Otvoritev fotografske razstave Jasne Klancišar: “WOMAN” (2002)
Jasna Klancišar (1973, Ljubljana), koncala akademijo FAMU v Pragi, kjer je trenutno na magisteriju, doslej vec samostojnih in skupinskih razstav v Ljubljani (Akt na Slovenskem III), Berlinu, Pragi, Komnu, že vrsto let sodeluje na mednarodni skupinski potujoci razstavi L-Connexion/S (Amsterdam, Gent, Ljubljana, Beograd, San Francisco, Petersburg). Objavljala v Revolverju, Lesbu, Casopisu za kritiko znanosti in drugod.
“Zamislite si starko kot popolno, dva milijona let staro žensko, prvotno
Divjo žensko, ki živi pod površjem zemlje, pa vendar na njej. Živi v nas in
po nas in okoli nas. Pušcave, gozdovi in zemlja pod našimi hišami so stari
dva milijona in vec let.”
(Clarisa Pinkola Estes: Ženske, ki tecejo z volkovi)
četrtek, 6. novembra ob 18.00
KJE SMO ZDAJ? Pogovor s člani in članicami Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije.
ob 20.00
DOST JE! – predstavitev novega javnega prostora LA REALIDAD. Prostor upora, ki crpa iz praks novih globalnih družbenih gibanj za clovecnost proti neoliberalizmu.
petek, 7. novembra ob 20.30
KRATKI FILMI:
Nothing U can DO!!: Tjader & Knight (2002/2003)
Delo pripada trem elipsam treh digitalnih hibridov, ki razpravljajo o pozicijah, kjer ni vec mogoce vedeti, kje ob/stati. Oblikujejo žive elipse, ki sledijo nehierarhicnemu redu transformacij, ponujajo pa retoriko konflikta, tako kot kriticne teorije poznega 20. stoletja.
Vzhodna hiša/The Eastern House: Marina Gržinić & Aina Šmid (17’33” Slovenija 2003)
Igrajo: Olga Kacjan, Marko Mandič, Barbara Kukovec
Video, ki ponovno ‘prebira’ nekatera kljucna imena in nekatere kljucne sekvence iz filmske zgodovine, ravno tako pa ponovno artikulira body in konceptualne happeninge v vzhodnoevropskem kontekstu. Video je posvecen Neši Paripovicu in njegovim akcijam v sedemdesetih letih v Beogradu
Pure: (23′, Finska 2003)
Video o ženski želji po cistosti, samoočiščenju in samorazkritju, s katerimi bi bilo mogoce premagati strahove. Spopad z lastno maskulinostjo in preizpraševanje nenehnega boja med moškim in žensko. Pia pripoveduje zgodbo o tragicnih posledicah neke diskotečne noči, ki se je koncala s sporom in na koncu s posilstvom.
Travel dog: Guppy (7’20”, Berlin 2002)
Potepuški pes se neopazno skrije v prtljago svojega lastnika. Na cilju pobegne. Lastnik med iskanjem svojega psa spozna, da pravzaprav išce svoj način življenja. Ko se že vrne v vsakdanje življenje brez odgovora, ga pes odpelje na naslednje potovanje k samemu sebi.
Plasma by Stigmata: Tanja Vujinovic & Zvonka Simcic (Slovenija 2003)
PLASMA je naslov serije del, ki jo sestavljajo parfumi, digitalne fotografije in ‘reklamni’ video spot. Ta parodicna mešanica je konstruirana iz elementov modnega medijskega glamurja in materiala, ki dokumentira škandale v katoliški cerkvi, trače in pripovedi o ljudeh, ki naj bi se jim odpirale stigme.
ob 22.00
SAM BODI FOR MAJ BODI
gledališka predstava
Ideja, režija in igra (da zvočne podobe sploh ne omenjam): Irena Duša in Nataša Jereb
Debbie in Dallas se očitno ne prenašata več. Obupno si želita ljubezni in nežnosti, vendar je jasno, da ju ne prenaša tudi nihče drug. Puskusita z vsemi triki, ki jih najdeta v prirocnikih, izposojenih iz knjižnice, vendar brez uspeha. Koncno ugotovita, da ne bo nic, dokler ne postaneta slavni. Osnujeta bend … Jima bo po pisanju besedil, glasbe (da ucnih ur klavirja in solo petja sploh ne omenjam), oblikovanju zunanje podobe in zmedi v svetu stikov z javnostmi sploh še ostalo kaj casa za nevidne oboževalce, ki sta si jih tako zelo želeli?
sobota, 8. novembra ob 22.00
Nastop Xenie Jus, ki bo predstavila sklop zadnjih treh cedejk (Xenia Total, L’humanite nouvelle in Karta do sonca).
“Ksenija Jus je zagotovo ena najmocnejših, nadvse izvirnih in samosvojih kantavtoric pri nas. V njeni glasbi se odraža vsa spontanost obcutkov, misli in vedenja, ki jih Ksenija samoniklo krmari povsem izven pravil glasbene industrije. Vsestransko sposobna, angažirana in odprta novim življenjskim izzivom že od leta 1992 sodeluje z razlicnimi kreativci v Sloveniji”
(Varja Velikonja, revija Muska/2003)
četrtek, 13. novembra ob 18.00
DRŽAVLJANSKA NEPOKORŠCINA: CIVILNA DRUŽBA VSEM V POGUBO, GIBANJE GIBANJ VSEM V NAPOTO,
predavanje Marte Gregorčič
petek, 14. novembra ob 21.00
Tiskovka za knjigo Ko se mrtve prebudimo (ŠKUC-Vizibilija, 2003) avtorice Varje Velikonja. Pogovor o ženskah v slovenski rock glasbi bosta moderirali Varja Velikonja in dr. Marina Gržinić.
Večer bo zaključila DJ Kama Sutra.
Vabimo vas še na dogodek v Menzo pri koritu – Metelkova mesto:
ponedeljek, 10. novembra ob 18.00
Okrogla miza Male neodvisne založbe, povezuje Nikolai Jeffs.
Možnost nakupa knjig in publikacij s posebnim popustom!
in na dogodek v sosednjem Klubu YHD (stavba Lovci, pritlicje levo):
četrtek, 13. novembra ob 20.00
Okrogla miza Predlog zakona o registrirani partnerski skupnosti: dejstva in perspektive. Razpravljali bodo: Alenka Kovšca (državna sekretarka MDDSZ), Suzana Tratnik (GLBT aktivistka), Renato Volker (GLBT aktivist), povezovala bo mag. Tatjana Greif (GLBT aktivistka).
O vseh dogodkih v okviru festivala LUPA se lahko informirate na spletni strani http://www.cnvos.si ali v zloženki LUPE.
_
Vabilo na prireditve ob 20-letnici gejevskega in lezbičnega gibanja
PONEDELJEK, 19. 4.
20.00 – Tiffany in Monokel
Otvoritev razstave Portreti aktivistov in aktivistk
TOREK, 20.4.
16.00 – Parkirišce pred parlamentom
Aprilija Lužar: Ženski taxi; akcija, performans
18.00 – Monokel
Gejevski in lezbični literarni dan v okviru 20-letnice gejevskega in lezbičnega gibanja: predstavitev zbirk Škuc-Lambda in Škuc-Vizibilija in njunih književnih izdaj, literarni večer in odprti mikrofon v klubu Monokel na Metelkovi.
Na literarnem večeru bodo brali: Marjana Harcet, Aleš Jamšek, Iva Jevtić, Sara Lubej, Brane Mozetič, Boris Pintar, Alma Maruška Sedlar, Urška Sterle, Nataša Sukic, Tomaž Škorjanc, Suzana Tratnik, Nataša Velikonja, Vesna Vravnik in drugi. Na koncu še povabilo k odprtemu mikrofonu za vse gostje in goste, ki bi želeli kaj prebrati iz svojih del.
Knjige zbirk Lambda in Vizibilija po ugodni ceni!
SREDA, 21.4.
18.00 – Tiffany
Gejevski in lezbicni humanisticni dan: forum za prihodnost gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji
21.00 – Monokel
Gledališka predstava Debbie da dol Dallas, igrata Irena Duša in Nataša Jereb
ČETRTEK, 22. 4.
20.00 – Tiffany
Gejevski in lezbicni filmski dan: Kdo se boji Jerryja Springerja (scenarij in režija Leo Spai) in dokumentarni posnetki (na velikem platnu)
PETEK, 23. 4.
20.00 – Tiffany
Gledališka predstava, Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan, režija: Alen Jelen, igra: Neva Jana Flajs
SOBOTA, 24. 4.
22.00 – Ljubljanski grad, Skalna dvorana
House parti: go-go dancerji in dj Nataša, dj Marino, dj Rydel
NEDELJA, 25. 4.
Portorož: Out in Slovenija organizira ogled teniškega turnirja in srečanje z Martino Navratilovo
Ljubljana: izlet na Šmarno goro z veliko mavrično zastavo
_
Foto: Iztok Dimc
BALKANSKI KRALJI PREOBLEKE
– dokumentarna fotografska razstava
Otvoritev: ponedeljek, 8. marec 2004, ob 21.00, Klub Monokel
Avtorji: Nada Žgank, Del LaGrace Volcano in Iztok Dimc
Kustosinja razstave: Ana Marija Kanc
Klub Monokel je 6. decembra 2003, v okviru spremljevalnega programa 19. gejevskega in lezbičnega filmskega festivala, organiziral drag king workshop oziroma delavnico kraljev preobleke. Vodila jo je švedska psihologinja in aktivistka Indra Windh, v pomoč pa ji je bil ameriško-angleški fotograf Del LaGrace Volcano. Postati ali biti kralj preobleke pomeni, da si kot ženska nadenete moško obleko, a tudi vlogo, tako rekoč prisvojite si moški karakter. Na delavnici Windhove se vse začne s tem, da stopite v “tuje” – moške čevlje, ki se vam v nekem trenutku zazdijo najbolj domači. In jim pustite hoditi, stati, govoriti, se oblačiti … dokler vam v nekem trenutku ne nadenejo še moškega imena, poklica, da, celo preteklosti. Tako so se na fotografijah ovekovečili fantje iz bivših republik Slovenije, Hrvaške, Srbije pa tudi od drugod: Dušan – trgovec na drobno, Gospod Jože – vodja gradbišča, Kosta – ruski mornar, Le/On – zapravljivec časa in ženskar, Ante – Brodogradilište Split, Filipovic – zafrustriran in reven računovodja, Frank Hutchkinson – angleški antropolog, Antonio – izkušeni ljubitelj žensk, Čarli, Joe, …
Razstava je vključena v letošnji, 5. festival Rdečih zor na Metelkovi. Več o festivalu: http://www.metelkova.org/rdece
_
KLUB MONOKEL, Metelkova mesto, Masarykova 24
četrtek, 15. januar 2003, ob 20.30
MY PRIDE
OTVORITEV FOTOGRAFSKE RAZSTAVE ANE MARIJE KANC
Ana Marija Kanc je obiskovala srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Tam se je izpopolnjevala v fotografskem razmišljanju in tehnikah. Svoje znanje namerava še nadgraditi s študijem v tujini. Fotografira vse, kar se ji zdi zanimivo, najraje pa ima nepredvidljive in bežne trenutke ljudi in narave. Poleg fotografije se ukvarja tudi s kiparstvom in z izdelavo notranje opreme.
V Monoklu bodo razstavljene fotografije, ki jih je avtorica posnela na gejevski in lezbični paradi v Londonu leta 2003. Fotografije so le manjši zabeleženi utrinki iz množice dogodkov tistega dne. Čeprav je parada le kratek sprehod skoz mestno jedro, se lahko v prevladujočem ozračju in sproščenosti ljudi začuti, da so ponosni na to, kar so, in, kar je še pomembneje, da so lahko, kar so, brez zgroženih pogledov in posmehljivih nasmehov.
Čisto veselje in ponos duha.
_
OBVESTILO o literarnem večeru Oder žensk (sodelovanje Apokalipse in Škuca) in o nastopu/performansu Americanke DRED (sodelovanje ŠKUC-Monokla in ZmreZe z Mestom žensk). Obe prireditvi sta del programa letošnjega 10. festivala Mesta žensk in bosta zaradi obsežnosti potekali v klubu Klubu Gromka na Metelkovi.
30. septembra ob 20.00
I. ODER ŽENSK
ODER ŽENSK
* branje, ki ne razvaja*
* nočni maraton brez angelov in hudičev*
* boginje v vsakdanjem rojevanju in umiranju besed*
* ženske (profesionalke/strokovnjakinje (kolegice (mame/hčere (ljubice (Meduze (…))) prijateljice)) amaterke) ženske – s sovraštvom do večnih odvečnih oklepajev v lastnem mnogoterem obstoju*
V okviru Mesta žensk in projekta APOKALIPSA BERE bosta revija Apokalipsa in Društvo ŠKUC gostila okoli 20 pesnic in pisateljic. Apokalipsa bo tako tudi predstavila svoje gender-številke (72/2003 in 78-80/2004), ki jih je doslej namenila tematiki družbenih spolov. Zraven pa bo odprla in s stvarnostjo podprla osrednjo problematiko svoje naslednje gender-številke (2005):
žensko pisanje & feministična epistemologija.
Pesniško-prozni maraton naj bi navezal stike z občinstvom tudi s povezovalno besedo med posameznimi nastopajočimi. Ne bo pa manjkalo niti občutka za kostume, spremljajoče video-projekcije, telesnosti in obraznosti na odru. Z izrazitostjo lastnih besedil bomo zadele vsaj rob performativnega dogodka, ki bo tudi žensko literarno ustvarjalnost v Sloveniji povezal z bogato medialno vsebino prihajajočega tedna festivala Mesto žensk. Društvo ŠKUC pa tako že drugo leto nadaljuje z literarnim večerom pesnic in pisateljic in spet podre kakšno zaporo v razširjenem prepričanju, da je pisk pri nas malo.
Za vsako avtorico odštejemo 15 minut skupne moči. Natančni časovni harmonogram z zaporedjem posameznih nastopov tere knjige in revije po ugodni ceni bodo na voljo na kraju dogodka.
Začetek: 20.00
Kdaj: 30. 9. 2004
Kje: Teater Gromki, Metelkova v Ljubljani
Kdo: Vanja Strle, Suzana Tratnik, Barbara Korun, Maruša Krese, Maja Vidmar, Slavica Šavli, Polona Tratnik, Kristina Hočevar, Iva Jevtic, Vida Mokrin-Pauer, Stanislava Chrobáková Repar, Jana Putrle Srdič, Taja Kramberger, Lidija Dimkovska, Alja Adam, Barbara Simoniti, Urška Sterle, Barica Smole, Maja Novak, Tatjana T. Jamnik, Lucija Stupica in Tatjana Soldo v zastopanju
****************************************************************
II. D.R.E.D.: Daring Reality Every Day – Exposures of A Multi-Spirited, Haitian-American, Gender-Illuminating Man! / D.R.E.D.: Vsakdanje kljubovanje realnosti – razkritja haitsko-ameriškega, spolsko razsvetljujočega moškega mnogih duhov!
Američanka haitskega porekla Mildred Gerestant, znana kot DRED, je mednarodno uveljavljena performerka, pevka, aktivistka, igralka, predavateljica in pesnica. Prepoznavna je po tako imenovanih »drag« nastopih, kot kralj preobleke, ki oponaša moške vloge in hkrati raziskuje moškost pri ženskah. DRED z glasbo, gledališčem, s plesom in humorjem pretresa rasne in spolne stereotipe ter konvencionalne spolne vloge. Tako hoče ustvariti več razumevanja in sprejemanja lepote, ki se kaže v posameznicini ali posameznikovi lastni resnici. V svojih nastopih parodira črnske moške ikone v medijih, denimo, Superflyja, Shafta, P. Diddyja, Isaaca Hayesa, Slya Stonea in druge. Čeprav so jo nekateri oznacili za žensko različico Eddieja Murphyja/Johna Leguziama, drugi pa za temnopolto različico Tracy Ullman, je DRED samosvoja umetnica. Kot aktivistka pripravlja tudi delavnice o identiteti. Na vseh ravneh opozarja na to, kako smo bili socializirani s predpostavkami o spolnosti, rasni pripadnosti, spolih, življenju, humanosti in duhovnosti, ter nas poskuša vsaj za korak približati k temu, da bi prepoznali in se znebili privzgojenih zadržkov, predsodkov in stereotipov, ki jih srečujemo vsak dan. Mildred Gerestant (rojena 1971, Brooklyn, New York, zdaj živi v Santa Monici, v Kaliforniji) črpa iz svojih raznovrstnih izkušenj: vzgajali so jo starši, ki so se preselili s Haitija v Združene države, na ulicah sveta jo lahko vidite včasih kot žensko in včasih prepoznate kot črnca, transseksualko, kraljico preobleke, geja, žensko z iluzijo družbenega spola. DRED je doslej nastopila že v številnih ameriških mestih in drugih državah: v Braziliji, Avstraliji, Koreji, v Nemčiji, na Danskem in v Hrvaški. V Ljubljani smo jo že videli v dokumentarnem filmu »Venus Boyz« (»Kralji preobleke«) na 19. lezbičnem in gejevskem festivalu. Duhovit, poetičen, glasben in smešen performans »D.R.E.D.: Daring Reality Every Day – Exposures of A Multi-Spirited, Haitian-American, Gender-Illuminating Man!« (2001), zasnovan na njenem ženskem, moškem in vmesnem nadjazu, bo zaključila s krajšim pogovorom z občinstvom.
Nastop v organizaciji ŠKUC-Monokla in ŽmreŽe bo v četrtek, 7. oktobra ob 22.30 v Menzi pri koritu na Metelkovi.
Vstopnina: 1500 sit; za študente in članice Kluba Monokel 1000 sit.
FOTO GALERIJA
FOTO GALERIJA
Kanadska pesnica in pisateljica Nicole Brossard na literarnem večeru in pogovoru v Monoklu, junij 2002 / foto: ARHIV MONOKLA
Širitev kluba Monokel ob pomoči Axt und Kelle, poleti 2001 (levo) /
foto: ARHIV MONOKLA
Pogovor o Lezbičnem organiziranju v Sloveniji, 22. maj 2003 (desno) /
foto: GANCA
Žur v Klubu Monokel / foto: NADA ŽGANK
Monokel: 2001, varnostno pretiravanje policaja v civilu Marka Pogorevca.
Foto: Denis Sarkič
Monokel: 2001, šankiranje. Foto: Nataša Koražija
Monokel: 2001, AXT UND KELLE. Foto: arhiv Lesbo
Monokel: 2000
PODPIRAMO: MSG – MONOSPOLNO GLEDALIŠČE: TEGA TI NISEM JAZ POVEDALA
TEGA TI NISEM JAZ POVEDALA
Premiera: sreda, 15. maj ob 21.00, ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana (razprodano)
Ponovitev: 29. maj ob 21.00, ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana
besedilo: Irena Duša, Nataša Jereb
igra: Nataša Jereb, Irena Duša
režija: Nataša Jereb, Irena Duša
tehnični vodja: Darja Ružnič
fotografije: Tomi Petkovič, Klemen Prepeluha
Produkcija: MSG 2002
Gre za že tretjo skupno predstavo Irene Duša in Nataše Jereb. Prvi dve, Ne bom več krvavela in Debbie da dol Dallas, sta bili povezani časovno, pri tretji, Tega ti nisem jaz povedala, pa sta se avtorici in igralki odrekli časovni logiki in se raje držita zanju pomembnejše logike skupne blaginje.
Čeprav se ukvarja z resnimi temami, ostaja MSG zvest žanru zabavnega monospolnega gledališča, tokrat v stilu stand up – sit down komedije po principu plačaš eno, dobiš dve. V predstavi je precej prostora za verbalno improvizacijo, poleg tega pa se je v znatno povečalo sodelovanje gledalcev v zgodbi.
Zgodba:
Debbie in Dallas sta se izgubili v težavah in travmah vsakdanjosti. Po principu Deus ex machina ju reši instant psihoanalatični krožek ameriškega porekla. Po uspešni transformaciji Debbie in Dallas ne preostane drugega, kot da spreobrneta vse, kar leze in gre in ustvarita svet po svoji novi podobi.
MSG – MONOSPOLNO GLEDALIŠČE
MSG (monospolno gledališče) sestavljata Irena Duša in Nataša Jereb, ki sta s svojim skupnim sodelovanjem začeli v Teatru Gromki. V zadnjih letih sta začeli raziskovati področje monospolnega gledališča s poudarkom na dialogu in besedni improvizaciji. Čeravno je del besedila v teh predstavah določen, je prostora za improvizacijo še vedno veliko. Vse predstave, s katerimi nastopata, so tudi njuno avtorsko delo. Leta 2000 sta Irena Duša in Nataša Jereb prvič samostojno sodelovali v ‘monospolni družinski tragikomediji’ ‘Ne bom več krvavela’, ki govori o dveh dekletih, katerih razmerje se po petih letih skupnega življenja začne utapljati v težavah dolgotrajnega odnosa. Ljubezen in občutek varnosti se dostikrat tepeta z dolgčasom in željo po novem. Po večkratnih neuspešnih poskusih končati svoje razmerje ugotovita, da so nekatere ljubezni pač večne.
IRENA DUŠA
Rojena leta 1976, dela kot književna prevajalka in scenaristka za slovensko nacionalno televizijo. Svoje delo v gledališču je začela kot improvizatorka v Impro ligi, kjer je s skupino Piloti leta 1996 osvojila naslov državnih prvakov v gledaliških improvizacijah. Kasneje je eno leto nastopala v Impro klubu in tri leta v Teatru Gromki.
NATAŠA JEREB
Leta 1972 rojena Nataša Jereb je kot igralka najprej nastopala v fizičnem gledališču. Igrala je v ‘Človek Homo’ (z Matejo Puhar, 1991), ‘V kraljestvu Z’ (z Alenko Hajn, 1992), ‘Sanjam spomin’ (Four klor, 1995), ‘Peš na Pluton’ (z Jano Menger, 1997). Od leta 1995 do 2001 je sodelovala s Teatrom Gromki, kjer se je še nekaj časa ukvarjala s fizičnim gledališčem. 1999-ega leta je začela tesneje sodelovati z Ireno Duša, s katero sta skupaj začeli odkrivati skrivnosti in zakonitosti monospolnega gledališča na verbalni osnovi.